Begunjščica 2060m nad morjem - Suhokranjske novice
Begunjščica 2060m nad morjem, 01. 09. 2015

begunjscicaMiran (7)V petek sva bila z Jožetom na Begunjščici, 2060 metrov visoki gori, ki se na eni strani spogleduje s Stolom, najvišjim vrhom Karavank, na drugi strani pa s Storžičem, postavnim domišljavcem Kamniško Savinjskih alp.

Prav zgodaj zjutraj sva se odpeljala iz Žužemberka in malo pred osmo prispela na Ljubelj (1058 m nad morjem). Blizu tunela, pri hotelu sva pustila avto in se peš odpravila po makadamski cesti na prelaz stari Ljubelj. Pozimi je tu sankališče, poleti pa imajo po tej cesti dirke starodobnikov, sicer pa je cesta zaprta za ves promet. Je najstarejši cestni prelaz v Evropi, še iz leta 1728 in je zdaj pač v pokoju. Novi prelaz so leta 1943 in 1944 gradili ujetniki podružnice koncentracijskega taborišča Mauthausen in delavci podjetja Universale.

Malo pod prelazom stari Ljubelj, ki ga krasi na vsaki strani en obelisk, stoji koča na Ljubelju 1370 m visoko. Ni bila odprta in sva se morala zadovoljiti s pijačo iz nahrbtnika. Mimo koče je speljana steza na Povno peč, tudi Polno, Ravno in Rovno peč, razgledišče po »Šentani« dolini, ki pa sva jo obšla in nadaljevala po državni meji med Slovenijo in Avstrijo po stezi ostri kot nož, malo gor pa malo dol pa malo z rokami in nogami. Lepa razgibana neoznačena steza nudi lep razgled na Storžič, Košuto in dolino smučišča pod Zelenico. Zjutraj je bila polna rose in sva bila skoraj do pasu mokra. Na nekih delih je sam pesek in moraš hudo paziti, da ne zdrsneš v dolino prav na dno smučišča pa tudi kakšne jeklenice ne manjka. Končala sva na sredini vlečnice Triangel nad planinskim domom na Zelenici (1536 m) in si v koči privoščila kratek počitek. Koča je nova, saj je stara decembra 1999 pogorela in so na starem mestu napravili novo. Nisva se dosti obirala in sva jo mahnila po označeni poti na Veliki vrh, glavni vrh Begunjščice. Tu sva srečevala prve planince, saj je pot del Slovenske planinske transverzale in je precej obljudena. Vije se sprva po gozdu in ruševju, v senci pobočja in bi bila prav prijetna, če ne bi bilo tistih gorskih nazarensko visokih naravnih stopnic, kot bi jo delali za košarkaše, ne pa za male planince, kot sem jaz. Pot se počasi prevesi na južno stran, odpre se razgled po celi Gorenjski. Gozda ni več, tudi sence ne in sonce pribija, da mi pot teče po čelu in mi s trepalnic pada na čevlje ali pa zraven v travo. Komaj se vlečem po pobočju in prav pošteno mi že zmanjkuje moči. Jože me nejevoljno gleda in maje z glavo zdaj sem, zdaj tja. Ne more verjeti, da imam tako krizo. A volje mi ne zmanjka in tudi vrh se prikaže. Gor je že nekaj planincev. Pozdravimo se, slikava jih pa tudi midva se dava slikat, potem pa si privoščiva malo daljši počitek, nekaj čaja in vode in pojeva sendvič.

Z vrha Begunjščice se vidi skoraj cela Slovenija. Vrtača in Stol sta tik pred nami, malo dalj za njim so Julijske alpe s Triglavom na čelu, nasprotni strani, je najmogočnejši Storžič, na levi dolgi hrbet Košute, malo dalj so Kamniške Alpe in prav pred nami Dobrča. V dolini se lepo vidi Blejsko jezero in naselja ob njem. Kmalu nadaljujeva proti Roblekovem domu (1657 m), imenovan po lekarnarju Hugonu Robleku, pionirju planinstva v naših krajih. Tudi tukaj je kratek počitek, potem sva se pa namenila proti planini Prevala, kjer je še zadnja koča na najini poti. Ko tako hodiva, pravi Jože, da je pot kar preveč strma, saj je Prevala le malo nižja od Robleka. Tudi meni ni všeč strmina, a druge poti ni in nadaljujeva. Kmalu zaslišiva mukanje krav, gozd se odpre, prikažejo se krave in koča. Žal koča ni prava in gospodarja vprašava kje sva in kako priti do Prevala. Pravi, da sva grdo zgrešila. Najbolje, da greva nazaj do Robleka. Lahko pa greva do planine Planinca in na levo po cesti v hrib kakšne pol ure. Ker se nazaj samo bruha, se odpraviva naprej. Planinca je en dober pljunek daleč, potem pa po makadamu v hrib. Iščeva senco na cesti in hitiva v hrib. Spet mi pot kaplja s trepalnic pa tudi po hrbtu se mi sfalkajo potne srage. Ves sem že moker, še nos mi začne puščati, a zavest, da sem tako grdo zgrešil smer mi daje moči in kmalu se cesta zravna in prikaže se planina Prevala. Kako je pa takrat tam pasal hladen pir, mi lahko verjamete, še steklenico bi pojedel. Pa nisva nič počivala. Odpravila sva se naprej na Ljubelj. Pot je prijetna, široka, mehka, gozdna steza. Se vidi, da je dobro prehojena. Kmalu se ves teren nagne na desno in pojavi se Bornov tunel. Tunel je dal v 19. stoletju sklesati v živo skalo baron Born, da je lahko tovoril les in ostale dobrine iz svojih gozdov pod Begunjščico. Zdaj pa je to pot za planince in turiste. Še prečenje melišča in nekaj prepadnih osekov poti in bila sva na Ljubelju.

Do avtomobila sva prišla okoli pol šestih popoldne. Pot je bila dolga, vroča in naporna, a lepa. Tudi presenečenj nama ni manjkalo.

Miran iz Boršta



Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja