Na Roblek bom odšel ... - Suhokranjske novice
Na Roblek bom odšel …, 27.12.2018

Andrej je povabil Vikija na izlet v gore, Viki je povabil mene, mimogrede smo pobrali Staneta, hojla rija rom, kot je pel Franc Koren, in smo se odpeljali na Gorenjsko. Vse sitne smo pustili doma, ljubice tudi, pastirji so krav’ce že zdavnaj odgnali s planin, od vesele domače viže nam je ostala samo strma pot, znoj po hrbtu in nekaj malega iz nahrbtnika.

Mimo Begunj smo se odpeljali čim višje v hrib. Ko je avto začutil led pod kolesi, smo morali najti primeren prostor za počitek Andrejevega jeklenega konja. Snega je bilo dosti manj kot pri nas, na gorski cesti pa so ga toliko zdrsali, da se je napravil led. Obuli smo gojzarje, si oprtali nahrbtnike in jo mahnili peš v hrib. Pot se je vila malo po cesti, ki vodi do planine Planince in malo po bližnjicah. Čeprav smo bili sredi tedna, smo srečali kar nekaj planincev, ki so se že vračali s planine. Tudi dve planinki sta nas dohiteli in nam krajšali korake do prve skladovnice drv, ki je bila ob stezi. Metrska polena so bila bolj Gorenjska, precej krajša kot naša, na tabli pa je pisalo, da jih moramo odnesti s seboj do koče. Kaj češ, vajeni smo ubogati domače ukaze in smo si oprtali vsak po eno poleno. Punci pa sta nam tačas pobegnili v hrib. Po kakšni uri hoje smo prišli do Roblekovega doma in malo prej sem tudi jaz počasi razumel, zakaj so gorenjski metri krajši od naših.

Roblekov dom stoji na več sto metrov dolgem grebenu dvatisočaka Begunjščice. Postavljen je na 1657 m visoki jasi, s katere je prav lep razgled v dolino Save. O razgledu z Roblekovega doma pišejo kakor, da se vidi pol sveta, a mi smo videli samo prazgodovinsko Panonsko morje oblakov in nekaj najvišjih bližnjih vrhov. Dom v sezoni oskrbuje PD Radovljica, decembra pa je bilo tam le nekaj zagrizenih pohodnikov. Dom ima slikovito zgodovino, ime pa po Hugonu Robleku (1871-1920), radovljiškemu lekarnarju in planincu. Roblek je   prenočeval prav tisti večer v Trstu, v Narodnem domu, ko so ga požgali italijanski fašisti. Naša kruta zgodovina. Mene pa zanima, ali je bil prav on tisti, ki je na tisto planino s tisto ljub’co gnal tiste krave, zaradi tistega sitnega očeta, iz tiste Avsenikove pesmi, hm? Mladi Slavko Avsenik, pri šestnajstih in njegov mlajši brat Vilko, sta igrala na slovesnosti ob otvoritvi Roblekovega doma. Morda pa sta umetnika takrat slišala katero izmed anekdot, ki se ovijajo okoli ljudskih zavetišč vse povsod po naši deželi.

Hja, kar razmišljal bi naprej na zimskem soncu, če me ne bi Stane predramil in mi izbrisal tisti oblaček nad glavo, ki se pojavlja v starih stripih. »Dajte no, saj nismo še nič osvojili. Čaka nas vendar vrh Begunjščice!«, je zaklical. Oh, akcija, nemir, iskanje razstavljenih vsebin nahrbtnikov, spet pakiranje in slovo od prijaznih planink. Na pa imaš, kar imaš, če imaš alpinista za vodjo. Nobene romantike, prijateljski klepet pa je samo izguba energije.

Gremo naprej. Pot je ozka, v začetku po nekakšnem visokogorskem gozdu, kasneje pa postrani po vznožju gore po zgoščenih stopinjah v zaledeneli travi, včasih samo za en čevelj široka in hudo nagnjena v dolino. Snega je bilo ravno toliko in tako gnilega, da se je čevelj lepo oprijemal podlage. Kasneje je bilo na skalnatih mestih, kjer je sonce stopilo sneg, tudi malo za po plezati po vseh štirih. Prišli smo na vrh. Veliki vrh 2060 m, izredno lep razgled v Julijce, Kamniške in del Karavank. Spodaj pa spet tisto megleno morje. Ko tako na nekem vrhu s polnimi pljuči vzdihneš gorski zrak, imaš občutek, da moraš to ponoviti še kje drugje. Tudi, če je to lokalni hrib, kjer se dobivamo ob nedeljah, kadar ni drugih pohodov!

Miran Jenko



Osnovni podatki
Kontakt: info@suhokranjske-novice.com
Ideja, realizacija in vzdrževanje: Rok
Sodelovanje
Delo, ki ga posamezniki opravijo za Suhokranjske novice je prostovoljno. Nihče ne prejema honorarja.
Vsebina
Vsebine je toliko, kolikor jo prispevate bralci. Vsak prispevek je objavljene, če le ne vzpodbuja sovraštva. K pisanju člankov si vabljen/a tudi ti.