Štirje dvorjani dosegli svoj pohodni rekord

roskaPot (2)Prvi dan 45 km, drugi dan 15 km

S Capijem, umetnikom Martinom in Damjanom smo 26. in 27. julija 2014 prehodili Roško pot, dolgo 60 km. Pot je zasnoval in začrtal gozdar Tone Prelesnik.

Časa smo imeli le dva dni, zato smo se odločili, da bo naše izhodišče pri Kočevskem jezeru, kamor nas je v soboto zapeljal Marko. Tam smo začeli naš »pasji dan« – 40 km dolga pot do Luže je trajala kar 11 ur. Nasmejani in prepričani o svojih zmogljivostih smo najprej krenili proti vasi Onek. Nato smo se dvignili na Lovski vrh (Vrh Sv. Ane), od koder smo opazovali prečudovito pokrajino v dolini. Mimo kmetije smo se spustili v gozdni rezervat Prelesnikova koliševka, potem pa kar nekaj časa iskali markacije v obliki medvedje tace. Končno smo se povzpeli v nekdanjo nemško vas Rajhenav. Vas je nastala okoli leta 1500 in takrat je tu živelo okoli 150 ljudi, ki so se ukvarjali v glavnem s kmetovanjem in živinorejo. Leta 1996 se je tu naselil agronom Brdnik, ki goji govedo najboljših mesnih pasem, pa tudi konje in drobnico. 

Nato smo prek Kočevskega pragozda krenili do Roške žage pod vrhom Roga (1.099 m) in ob rahlem pršenju zadihali na prekrasni jasi Kunč. Tu se je začel napovedani dež. Preskočili smo obisk ledene jame in jo prek skrivnostnega Rdečega kamna mahnili do končne postaje, Luže na višini 850 m. Ob rahlem ognju smo povečerjali in se osvežili z ohlajenim pivom, prespali pa smo na ozkih, trdih klopeh.

V nedeljo dopoldne smo prehodili zadnji del poti do Sv. Petra, kjer je oskrbnik Janez naš uspeh nagradil s slastno vratovino.

Pot je naporna celo za izkušenega pohodnika. Tisti, ki niso najbolje pripravljeni, naj si zanjo raje vzamejo tri dni. Tako jih ne bo skrbel čas, ko se bodo morali orientirati na delih, ki so pomanjkljivo označeni. Nujno je imeti s sabo zemljevid in kompas. In seveda – dobro poskrbeti za noge.

Želja, da se prepričamo o svoji vztrajnosti in tempu, je bila na poti nagrajena in obogatena s spoznavanjem divjega Kočevskega Roga, srečanjem z medvedko in njenima mladičema, zgodovino kočevskih vasi, pogledom na čebelnjak sredi prostranih pašnikov, tišino pragozda, predvsem pa – s sladko utrujenostjo.

Bogdan Kastelic