Ime ji je bilo Meu. Bila je sama kost in koža, ko se je je usmilila moja mami. Jesti je upala le, če je mami stala zraven, le takrat se je počutila varno. Iz okostnjaka je, v najboljši negi in izkazovanju Ljubezni vsak dan, postala najlepša princeska, ob kateri ti je zaigralo srce, ko si jo videl. Končno se je bogica malo sprostila in začela uživati življenje, ko je ugotovila, da je hrana vedno na voljo, in da se je varno celo zmišljati, kaj ji bolj paše in kaj malo manj.
Vsepovsod je zvončkljaja s svojim zvončkom, vendar vedno nekje v bližini mami. Njej je zaupala popolnoma.
In potem….
Se je našel nekdo, ki mu ni mar za življenje najbolj čudovitega bitjeca.
Ustrelil jo je – dvakrat, v trebušček in v pljuča, za povrh je dobila že konkretno brco ali več teh.
Najdena je bila na travniku.
Po nekaj dneh intenzivne nege in veterinarske oskrbe, po vsem, kar sem slišala, najbolj čudovite in najbolj srčne veterinarke – moj globok poklon Timoteja – je končno prispela domov.
»Bomo videli kako bo…, če ne bo nič bolje, jo bo potrebno uspavati…«
Takoj ko je bilo možno, je Meu odšla po svoje neznano kam v slabem stanju. Mačke so znane po tem. Najbolj nenavadna mistična bitja, ki jih ljudje nikoli ne bomo mogli popolnoma razumeti. Ko začutijo, da odhajajo, želijo oditi na svoj način, same… Vsi njeni tereni so bili preiskani, pa je več kot očitno, da ni želela biti najdena. Na jok mi gre, ko pomislim, da je na koncu bila sama s sabo. Ampak spoštovati moramo, da se je tako odločila sama.
Zakaj to pišem?
Še ena mačka – koliko jih še bo….
Ni res, ni bila še ena mačka, prav nobena ni zgolj še ena. Vsaka je edinstveno bitje. In ona je še kako bila edinstvena. To pišem, ker ni prišel njen čas. Nekdo ji ga je vzel na silo, na najbolj krut način. Nekdo, ki nima srca.
Ne morem si sploh predstavljati, kako je lahko nek človek tako zelo krut, da stori kaj tako grozljivega. Ne zasluži si naziva človek. Niti žival ne, kajti živali so po srčnosti velikokrat v prednosti pred človekom. Izjemno boli krivica, ki se je zgodila temu bitjecu. In ne morem mimo dejstva, da je ta človek še vedno prisoten, in najverjetneje živi v bližini, torej ga najverjetneje ljudje v tem okolišu poznajo. In to bo delal še najprej.
Zato – če opazite kakšno tako dejanje, kakršnokoli krutost, ki se izvaja nad živalmi – takega človeka je potrebno NUJNO PRIJAVITI POLICIJI.
Kajti to je MORILEC ! To, kar dela, je ZLOČIN ! In zato bi moral biti kaznovan, in zaprt, če vprašate mene.
To se mene ne tiče – ni odgovor. Ko gre za zaščito živali, ki se ne morejo braniti same, se nas vedno tiče vseh, mene in tebe. Prepričana sem, da bo življenje poskrbelo za tega človeka na svoj način. Kajti, kar seješ, to žanješ. Vse se vrne, življenje je bumerang. Vseeno bi bilo še toliko bolje, da še prej zanj poskrbi policija.
Dragi moji, hodite po svetu z odprtimi očmi, ne poglejte stran, ker se vas ne tiče, ko gre za zaščito nekoga, ki se ne more branit sam. Verjemite, da se dobro z dobrim vrača. Za Meu je žal prepozno, mogoče pa za kako drugo, ravno tako čudovito bitjece, še ni….
Draga mami – trenutki s tabo so bili najlepši del njenega življenja. Omogočila si ji, da je res bila princeska. Ni bilo zaman. Draga princeska, čudovito te je bilo spoznati.
Upam, da je trpljenje za tabo, in si za vedno srečna in varna nekje tam … med zvezdami…
Besedilo in foto: Simona Mirtič
