Vabilo: V. Dvorski likovni dnevi - Suhokranjske novice
Vabilo: V. Dvorski likovni dnevi, 16. 07. 2016

likovniDnevi2015 (18)Dvorski likovni dnevi zaokrožujejo prvo petletko. Ideja zanje pripada Ani Cajnko, profesorici likovne pedagogike in ustvarjalki, ki se zaveda, kako pomembna so delovna srečanja likovnih umetnikov. Gostiteljsko vlogo je prevzela družina Rezelj, ki domuje na Dvoru, v idiličnem okolju reke Krke. Od 2. – 5. avgusta pa bodo tudi izbrani likovniki iz mednarodnega prostora postali »Dvorjani«, in to v več pomenih. Začasno bodo pripadali kraju s tovrstnim imenom in se tako tudi počutili zaradi prijaznega sprejema ter naklonjenost in gostoljubja Rezljevih. Svoje avtorske ateljeje bodo zamenjali za skupen ustvarjalni prostor, v katerem lahko vsak najde svoj kotiček. Formalno se bo prepletalo z neformalnim. Tudi prijateljski pogovori z bistrimi in duhovitimi ugotovitvami imajo namreč svoj strokovni podton, odkrivajo pogled na likovno umetnost in utemeljujejo posamezniku lastna ustvarjalna stališča. Prav ta vsako leto poskrbijo za pestrost nastalih del. Vsak avtor pride s svojo poetiko, s svojim prepoznavnim slogom. Mnogi z njim »zavijejo« v novo okolje, s katerim vstopijo v ustvarjalni dialog. Ker pa niso omejeni z nobeno okvirno temo, lahko sledijo tudi svoji najbolj intimni notranji vokaciji.

Na Dvor, k Rezljevim, se je vedno lepo vračati, zato je prijazno vabilo gostiteljev namenjeno tudi tistim avtorjem, ki so bili udeleženci katerega izmed preteklih delovnih srečanj. Ti se izbrani skupini pridružijo v četrtek, ob dnevu odprtih vrat. Že znani in novi se bodo dopolnili in poskrbeli za kakovostno zgodbo jubilejnih, V. DVORSKIH LIKOVNIH DNEVOV. 

IVAN BALAŽEVIĆ je akademski slikar in grafik, ki je diplomiral na ALU v Zagrebu. Posveča se slikarstvu, scenografiji, grafičnemu oblikovanju in ilustraciji. Njegovemu ustvarjanju v različnih likovnih tehnikah in medijih so skupna izostrena likovna načela. Balaževićeve slike učinkujejo lirično, saj se v lastnem umetniškem statusu aplicirajo kot nekakšna interpretacija dogodka, iluzija figure ali krajine; vse pa ostaja abstraktno zastrto, zato lahko govorimo o lirični abstrakciji. Njegov umetniški kredo zaznamuje predvsem raziskovanje prostora. Ta je eden slikarjevih ključnih likovnih elementov, ki ga na dvodimenzionalni slikovni površini vzpostavi s plastenji in z izkoriščanjem subtilnih tonalnih prehodov. Slikovno polje vedno premore estetizirano uglajenost, uravnoteženost med svetlimi in temnimi barvnimi partijami, med »akterji« in ozadjem, med detajlom in celoto. Mehkoba, lazurnost in pretočnost nanosov ozadja dobi kontrapunkt v oblikovno eksaktnih barvnih ploskvah in linijskih poudarkih. Da mu je izkustvo informela blizu, je Balažević potrdil že z deli svojega starejšega opusa, a tudi sedanjosti pripadajo stvaritve, ki učinkujejo kot bi jih avtor s čistim slikarskim nagovorom kolažiral v odprt, neskončen slikovni prostor, v prostranstvo, kjer se lateralno pretaka tudi svetloba, ki ustvarja razpoloženje in daje posebne vibracije slikovni površini. Svetloba je tista imaginarna sila, ki preprosto biva v barvnih nanosih. Ti pa potrjujejo in utrjujejo dejstvo, da je avtor povsem posvojil mediteransko koloristično tradicijo in ji dal njemu lastno pretanjenost, nežnost in senzibilnost.

Za akademskega slikarja in magistra umetnosti IGORJA BANFIJA, ki živi in ustvarja na Brezovici in v Ljubljani, je krajina temeljna motivna vzgonska sila. Čeprav pejsaži vodijo v slikarjevo rodno Prekmurje in potrjujejo njegov »genius loci«, pa je realnost le vzgib za slikarjev odhod v notranji, intimni svet občutij in samospraševanj. Avtor namreč skozi minimalistično obravnavan krajinski prostor odpira pogled v duhovne globine, v zaznave duha. V Banfijeve krajinske prostore se naseli intimna in sublimna misel, ki daje občutek posebne, pomirjujoče, kontemplativne in posvečene, čustveno-duhovne atmosfere. Avtor jo vzpostavlja z oljnimi barvami, z nežnimi, lazurnimi in sijajno tonsko razprtimi koprenami povsem omejenega spektra, ki asociira na zemeljske vrednostih. Odločni, široki nanosi s plastenjem dodatno potrjujejo izjemno slikarjevo koloristično senzibiliteto, katera mu omogoča vzpostaviti žlahtna razmerja med barvami in občutena prehajanja. Iz večplastnosti presevajo globinski sloji in iz neskončnosti prostora sije svetloba. Tako se slikovni prostor izrazito iluzivno poglablja in vsebinsko osmišlja. Igor Banfi je krajinsko izročilo zanimivo razprl na pogled od zemlje do neba, ki ga pogosto občuteno prekinja, likovno bogati in izpovedno osmišlja vertikalna vez, ki jo predstavlja linijski zapredek, najpogosteje pa izrazito reduktivno podana figura človeka ali drevesa – vsi v vlogi osamelca v krajini življenja.

RUDI BENÉTIK je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelku za grafiko. Živi in ustvarja v Podjuni na južnem delu avstrijske Koroške, sicer pa tudi veliko potuje v eksotične predele sveta in študijsko biva v različnih okoljih. Dojema jih izrazito senzibilno; v njih odkriva najbolj neznatne likovne senzacije in jih tankočutno, prvinsko odslikava na slikovnem polju. Za razmišljujočega, filozofsko poglobljenega in duhovno naravnanega avtorja, je črta temeljno izrazilo, ki daje njegovim stvaritvam poseben, avtorsko prepoznaven karakter. Risarske sledi so zapisane kaligrafsko vešče, uresničuje pa jih z japonskimi kaligrafskimi tuši in s črno kredo. V ustvarjalni proces pa vključuje tudi akrilne barve in kolažne aplikacije finih papirjev. Površina tako pridobi žlahtne teksturalne kvalitete. Linije pišejo stilizirano zgodbo vtisov prostora in časa, ki nastopajo kot metafora, simbol ali asociacija. Izgubijo svojo običajnost in vsakdanjost ter se v obliki mikro detajla vključijo v iluzivno prostorsko dimenzijo in zdi se, kot bi bili vpeti v razsežnosti kozmosa in v večnost trenutka. Dominantni vlogi risbe se pridružujejo tenkočutne barvne vrednosti, najpogosteje razpete med belo in črno, veliko beline s pravim bogastvom odtenkov in minimalni tonski prehodi krepijo zračnost in pripomorejo k svetlobni prežarjenosti slikovnega odra. V slikarjevem svetu prečiščene umetniške kvalitete veje lirično poetično barvno in svetlobno vzdušje.

ANA CAJNKO, profesorice likovne umetnosti, do slike pristopa kot do občutljive likovne površine, nosilke različnih vsebinskih nagovorov in raznolikih oblikotvornih postopkov. Pestra in medijsko odprta slikovna polja so odraz njenega izostrenega občutka do materialne snovnosti in posledično njenega dolgoletnega delovanja na področju umetniške keramike. Na slikarski površini so tako vzpostavljeni dialogi med barvami, linijami in strukturami, ki celo blago reliefno razgibajo površino in ji dajo likovno-formalno svojstvenost in vsebinsko pomenljivost. Njen opus je motivno raznolik in interpretativno variabilen, a na raziskovalni poti, ki se od resničnosti vije k različnim stopnjam stilizacije, temeljne smernice njene poetike ostajajo konstantne in opažene, kar priča o zrelem slikarskem izrazu. V idiličnem prostoru ob reki Krki se avtorica počuti kot doma, a s svojimi zaznavami je vselej na preži in pristna čutenja jo vedno pripeljejo k odkrivanju novih motivnih kotičkov. V preteklosti se je ukvarjala s čolni, ki so na likovni način zapluli v ekspresijo in pomenljivost notranje izpovedi. V lanskem letu pa je bila njena vez z resničnostjo tesnejša, a nič manj bogata z osebno izraznostjo. Tako s klasičnimi motivi s krajinsko tematiko podoživimo slikarkin pogled, njeno doživetje in zaznamo njen likovni fokus.

SEAD EMRIĆ, akademski slikar iz Bosne, se vselej znova rad vrača v Slovenijo. Pri nas je namreč imel že kar nekaj uspešnih razstavnih predstavitev. V slikarski govorici izraža ideje, ki izvirajo iz njegovega odkrivanja, poznavanja in spremljanja zgodovine in kulturne dediščine Bosne in Hercegovine, razkriva pa tudi občudovanje srbskih pravoslavnih ikon. Vse to bogastvo preteklosti poveže v večplasten konglomerat, ki se nagiba proti abstrakciji, vendar v njem še vedno zaznavamo pejsažne in tihožitne elemente. V likovnem pogledu so njegova dela zelo žlahtna. Ne predstavljajo le poklona kulturnemu bogastvu njegovega miljeja, ampak tudi avtorsko izviren dialog vsega tega z zahodno-evropskimi umetnostno-zgodovinskimi slogi, med katerimi čutimo art nouveau, secesijo in druge. V večplastnih, tehnično filigransko izvedenih likovnih stvaritvah se tako mešata in odlično, uravnoteženo komunicirata dva različna esprija. Kolorit s kulturološkim pridihom, z močnimi barvnimi vrednostmi, med katerimi sta nepogrešljivi rdeča in zlata, dopolnjuje odlična, tekoča risba. Specifičnost veje tudi iz struktur, ki dajejo slikovni povrhnjici poseben čar in razpirajo bogastvo likovnih efektov. Na njihovi površini tudi barve pridobijo nove vrednosti. Pod povrhnjico pa živijo simbolno pomenljiva in večno aktualna sporočila.

ROBERTO FAGANEL je svetovljan, sicer pa zamejski Slovenec iz Gorice, ki se je izobraževal v Likovni šoli v mestnem muzeju »P. Revoltella« v Trstu. Pridobljena znanja, predvsem s področja risbe, pa je osebno ostril in raziskovalno nadgrajeval. Z uspešnimi razstavnimi predstavitvami na različnih koncih sveta si je pridobil mednarodni sloves. Krajine od vsepovsod, ki govorijo tudi o njegovi ljubezni do študijskih potovanj, razkrivajo slikarjevo odprtost pogleda in vsebujejo izjemno občutljivost, s katero sprejema svet geografskih širin, kulturno-umetniških raznolikosti in eksotičnih posebnosti. Njegova ustvarjalna misel se razpenja od impresionističnih zaznav, v smislu najbolj pristnih in globokih doživljanj, pa do ekspresionističnih interpretiranj. Ob izostrenem občutku za stvarnost izrazi svoja intimna občutja, uresniči slikovito koloristično razpoloženje posameznih miljejev, doseže vtis njihove pristne atmosferičnosti in pričara dinamične pogovore med svetlobami in sencami. Izrazna moč njegovih slik gledalca odpelje v zanimiva okolja in ga nagradi s pristno doživljajsko specifiko in magično močjo trenutka. V premišljene, trdne likovne kompozicije uravnoteženo niza elemente pripovednosti. Zabeleži jih odločno in virtuozno ter jih mestoma delno stilizira, saj njegova odločna poteza velikega čopiča opušča odvečne podrobnosti.

MILENA GREGORČIČ je diplomirala na ALU v Ljubljani, na oddelku za slikarstvo in nato opravila še magistrski študij grafike. V letih intenzivnega in raziskovalnega ustvarjanja je pomemben del svojega vizualnega izražanja pustila tudi na področju oblikovanja, za intermezzo pa jo je prevzel celo kiparski medij. Bogat in raznolik opus izvira iz njene izjemne likovne senzibilnosti, njegovo uresničevanje pa spremlja perfekcionistična izvedbena bravura in želja po uresničitvi visokih estetskih norm. Likovno-problemski sklopi, kot so linija, transparenca, svetloba, prostor, pa tudi barva, struktura in kompozicija so vedno v središču njenih ustvarjalnih prizadevanj. Študijsko poglobljeno ukvarjanje z njimi jo je vodilo med različnimi motivi, ki so za svojo podobo vedno »skrivali« avtoričino najbolj intimno ikonografijo, o čemur pričajo tudi asociativno učinkujoče krajine. V njih je precej duhovne sentimentalnosti in sublimne vzvišenosti. Vse to preplavlja temeljne fizične poteze krajinskih izsekov in jim daje duhovnih razsežnosti. Na Dvoru se avtorica vedno prepusti barvnemu zapeljevanju resničnosti ter v razkošju zelenih in sončnih vrednosti uresniči senzibilne barvne in svetlobne tonalne prehode. V neskončnem prostoru z iluminirano impresijo ozadja pa v ritmično ubranih, karakterno raznolikih nanosih potuje med površinsko strukturalno naglašeno barvno snovnostjo in lazurnostjo posameznih partij ali od materialnega do duhovnega oz. od videnega do osebno izpovednega.

DIMITAR MALIDANOV je, po končani srednji umetniški šoli v Skopju, diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je opravil tudi grafično specialko. Kasneje pa je litografijo specializiral na E.N.S. Beaux Arts v Parizu pri prof. Georgesu Dayezu. Služboval je na Fakulteti za likovno umetnost (FLU) v Skopju, kot redni profesor za grafiko, pa tudi kot dekan. Ob izjemnem, mednarodno uveljavljenem grafičnem delu, njegov opus vsebuje tudi slikarske rezultate. Tudi v tem mediju razkriva afiniteto do risbe, hkrati pa izživi še svojo predanost barvam. Motivno se vrača k naravi, med rastlinske forme, skrivnostne in skladne ter nenehno se spreminjajoče v svojem naravnem časovnem krogotoku. Najpogosteje ga zamikajo upodobitve tobaka, ki predstavljajo spomin na mladost, na prostrana makedonska polja. Vegetabilne forme so dominantno umeščene na slikovno polje. Na njem rastejo, se razcvetajo in zorijo z mojstrskim, perfekcionističnim risarskim obdelovanjem. Senzibilna barvna ovrednotenja mu omogočajo spremljanje svetlobnega dogajanja v tem čudovitem motivnem svetu, ki avtorja vabi zaradi naravne dovršenosti in popolnosti oblik, kot tudi zaradi možnosti variabilnega, intimnega likovnega ovrednotenja, razpetega med linijo in barvo. Risarske prvine odmevajo tudi na lateralno, bolj ali manj monokromno obravnavanem, večplastnem ozadju.

(Samo)spraševanje NADJE OSOJNIK: »Biologija in/ali kiparstvo?« je že dobilo odgovor v vezniku in. Najprej se je odločila za študij biologije, saj so jo še posebej zanimali volkovi, kasneje pa tudi plazilci in dvoživke, kar je potrdila v svojem diplomskem delu. S tem je dosegla pomemben cilj, a kot pravi, ji je manjkalo še nekaj. Tisto drugo je našla na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je absolventka na kiparstvu. Kiparska dela, uresničena v lesu, kamnu, žgani glini in železu predstavljajo paralelo njenemu primarnemu poklicu, saj so živali motivno izhodišče, na katerega vselej znova prisega. Volk, sova, medvedka z mladičem, zmaj, žaba in mravlja so del opusa mlade kiparke, ki priča o odpiranju njej lastnega ikonografskega sveta, za katerega so značilne portretne kvalitete ter jasna, napeta, delno stilizirana, bistvo zajemajoča forma. Obrisna linija je tekoča in nekoliko ostra. Realistični oblikovni okvir ostaja tudi v rešitvah z radikalnejšo poenostavitvijo forme, s katero odločno povzema karakterne lastnosti posameznega živalskega lika ter jim daje celo metaforični in simbolni pridih. Avtoričina navezava in povezava z biologijo in s tem z naravo je konceptualno moč pridobila tudi s prvo samostojno razstavo v Arboretumu Volčji potok, z naslovom »Bitja iz mojih sanj«. Želje in sanje Nadje Osojnik postajajo resničnost, tako kot njena živalska bitja. Ob kiparskem delovanju je tudi soavtorica videov in tuja ji niso niti slikarska platna.

JERNEJA SMOLNIKAR je leta 2009 diplomirala na ALUO v Ljubljani, pod mentorstvom Bojana Gorenca. Živi v Mislinji, kjer snuje opus likovnih del, ki so kljub mladosti, karakterno močna in likovno prepričljiva, predvsem pa premorejo samosvoje poteze. Njena ustvarjalna misel je razpeta med preteklostjo in sedanjostjo, med čisto likovnostjo in estetsko dekorativnostjo, vsebinsko pa med čutenji narave in osebne intime, svoje ženskosti. Tako so elementi krajine in ženski liki postavljeni v središče, v katerem dosanja svoje sanje, se prepusti domišljiji in da poleta izvirnim idejam. Vse njeno likovno delovanje ima izrazito žensko noto, kar še posebej potrjuje naslov ene izmed razstav – »Podobe moje ženskosti«. Ženska figura, še posebej pa občutek za estetske prvine in za nenehno uglaševanje nasprotij so rezultat njene izjemne senzibilnosti. Posebno vlogo pa namenja detajlu estetske popolnosti – čipki, ki je tudi prispodoba in simbol ženstvenosti. Čipka je del njene intimne ikonografije. Z njo vnaša v zapis prefinjenost, rafiniranost in lepoto, predvsem pa del sebe. V delih se nežna občutljivost ženske duše projicira v močno in avtentično likovno poetiko. Raznolikosti pa dobijo posebno ritmično ubranost in harmoničen zven: svetleče (celo zlato) se srečuje z matiranim, temno s svetlim, gladke površine s strukturalno poudarjenimi partijami, risarske prvine s slikarsko žlahtnimi, konkretnimi barvnimi nanosi.

JANEZA ŠTROSA v svet slikarstva vodi izjemna želja po likovnem izražanju, ustvarjalna nuja, ki mu omogoča, da razkrije svoje misli, čutenja in doživetja, da se sprehaja po mogočnem polju svoje podzavesti. Ko jo odkriva in prevaja v likovno govorico, uresničuje pristop, ki se je uveljavil z Bretonovim manifestom in teorijo podzavesti. Zapise ustvarja neposredno, brez zadržkov in cenzure, gestualno odločno in z uporabo oljnih barv. Široko razprta paleta dobi vsakokrat svež nabor barv, ki odsevajo trenutno avtorjevo notranje razpoloženje. Koloristična pestrost in žlahtnost se stopnjujeta s plastenji, z nizanji barvnih nanosov, s prekrivanji, prehajanji, sintetiziranji, redčenji in razblinjanji. Ustvarjalni akt je sestavljen iz karakterno raznolikih sledi, snovno kompaktnih in lazurnih, iz vodenih intervencij, kot tudi iz povsem stihijskih reakcij. Nastala stvaritev pa je mnogo več kot materija barv in posledica fizičnega gibanja barvnih sledi. Je slikarska drugačnost in edinstvenost, izvirajoča iz avtorjeve intime, prepoznavna in že večkrat nagrajena v mednarodnem prostoru. Kompozicijsko dinamična, energijsko močna prizorišča so vsebinsko neopredeljeni, abstraktni prostori slikarjevih brezmejnih, notranjih, duhovnih pokrajin, v katerih svoboda ustvarjanja postane svoboda gledalčevega vizualnega doživljanja. Na nivoju prividnega pa marsikateri fragment slikovnega organizma prinaša asociacijo na elemente stvarnega. 

Mlada akademska slikarka SUZANA ŠVENT prisega na figuralno motiviko, s katero na izrazito senzibilen, karakteren, angažiran in sporočilen način ujame podobo moderne družbe. Osrednja nosilka njenih vsebinskih in likovnih razmišljanj je karakterno opredeljena deklica, nežno, stilizirano in avtorsko modificirano bitje, ki skozi niz variabilnih, oblikovno reduktivnih upodobitev pridobiva svojstveno, izoblikovano, zgovorno, arhetipsko podobo. Če se ob njej pojavi še Gospod Strah, se njena vloga dokončno in popolno osmisli. Pri razumevanju in recepciji svojega dela se avtorica zaveda pomena klasičnega figuralnega podobotvorja, ki mu nadene oblačilo modernistične avtorske intimnosti. To vsebuje različne stopnje stilizacije, ekspresivno poudarjenost, izstopajoče risarske prvine in barvno ploskovitost posameznih predelov slikovnega polja. Njeno slikarstvo je medijsko odprto, ustvarjeno v mešani tehniki, hkrati pa še vedno konvencionalno. Čeprav je osrednja pozornost namenjena figuralnim likom, pa spremljajoče dogajanje predstavlja dramsko napet okvir zgodbe ter vznemirljiv likovno problemski oder, na katerem Šventova dodatno poglablja raziskovanje likovnih tehnik oz. načinov slikanja in njihove efekte, pa tudi psihološke pristope k samemu likovnemu vizualiziranju. Izrazne možnosti svojo simbolično podporo in ekspresivno razpoloženjskost najdejo tudi v barvah pomenljivo izbrane palete, v kateri je nepogrešljiva črna konturna sled.

Anamarija Stibilj Šajn



Se strinjate s pogoji PCT?

Loading ... Loading ...

Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja