S kolesi okrog Anapurn
S kolesi okrog Anapurn, 04. 03. 2015

Sinoči sta Renato in Suzana prijateljem predstavila utrinke s (kolesarskega) potepanja po Nepalu. Na potepanje okrog Anapurn (Himalaja) sta se odpravila v mesecu novembru. Več podrobnosti objavimo kmalu, nekaj foto utrinkov pa si lahko pogledate spodaj.

Foto: Marko Majhen

Potopisne utrinke sta v naslednjem sestavku strnila kar popotnika sama:

Na pot v Nepal sva se dpravila lani novembra. Oktober in november veljata v tistem delu Himalaje namreč za najbolj suha in še relativno topla meseca za obiskovanje visokih gora. Tu se namreč nahaja kar 8 od 10ih najvišjih gora na svetu. Ljudje se v goratih predelih preživljajo predvsem s poljedelstvom in v večini še kar „na roke“ pridno obdelujejo strmine. Kljub trdemu življenju pa so zelo prijazni, se ne jezijo, niso nestrpni ali zavistni. Razlog za to gre iskati v milem podnebju in veri, namreč tako Hinduizem kot Budizem izvirata v teh krajih. Zato je dežela zelo kulturološko barvita in ljudje različnih etičnih skupin in ver složno živijo že stoletja v njej.

anapurn (5)Kot vsak popotnik sva tudi midva pristala najprej v glavnem mestu Kathmanduju, kjer sva si na hitro ogledala glavne znamenitosti, potem pa odšla v 200 km oddaljeno Pokharo, ki se nahaja v bližini pogorja Annapurn. Tam sva si sposodila kolesi, uredila dovoljenji in plačala vstopnino v Narodni Park in se odpravila na 12-dnevno pot, ki obkroži te visoke gore. Kolesariti sva začela v Besisaharju na višini 780 metrov in se v 3 dneh povzpela skozi subtropske gozdove, mimo plantaž riža in po vedno ožji soteski ob šumenju reke Marsyandgi, do visokogorskih planot in vasic na višini 3800 metrov, do koder je vodila precej razdrta in drzno speljana makedamska cesta. Na kolesi sva si obesila torbe v katerih sva prevažala tople spalne vreče in vse ostalo, kar sva na poti potrebovala. Vmes sva se morala prebiti tudi čez ogromen neprevozen podor, ki pa nama je zagotavljal samotnost na poti. Za adrenalin in umivanje je poskrbelo nešteto slapov in prečkanje čez viseče mostove. V Manangu, zadnji stalno naseljeni vasici na tej strani, sva se močno okrepčala z jakovim sirom za najtežji del poti, vzpon na sedlo Thorung La.  Od tam naprej pa sva kolesarila, oziroma zaradi težav z višino bolj hodila, po treking potki. Najtežji dan sva začela zgodaj zjutraj. Od lodgov, kot pravijo domačini tamkajšnjim kočam, kjer dobiš hrano in prenočišče, na višini 4500 metrov, sva porivala kolesi v najstrmejši del poti tja do višine 4900 metrov, potem pa sva od tam do sedla na višini 5416 metrov, ki je bilo še precej v daljavi, rabila dobre 4 ure. Gibanje v snegu je dodatno oteževala še boleča glava, ki se ni hotela navaditi na redek zrak. Kljub vsemu sva opoldne le dosegla verjetno najvišjo možno kolesarsko točko na svetu – sedlo Thorung La. Ker je tri tedne pred najinim prihodom tu nepričakovano ciklon odvrgel kar precej snega in končal življenje več kot 40 ljudi, tudi midva nisva navzdol uspela tja do višine 4200 metrov veliko odvoziti. Če ne bi bilo na poti toliko snega, bi bil spust prav uživaški. anapurn (6)Do prve vasi, kjer se nahajajo lodgi na tej zahodni strani, pa sva potem ko snega ni bilo več, prikolesarila prehitro. Ker naju je na tej strani prelaza pričakala čudovita, precej Tibetansko izgledajoča narava, pogled na še enega 8 tisočaka Daulaghiri in prijazni ljudje sva v Muktinathu ostala še en dan in se dodobra rehabilitirala z jakovim zrezkom in njihovim pivom Everest. Dan je minil v pogovoru z Nizozemcem o njegovih težavah z nosačem, ob nakupovanju lokalnih izdelkov in z ogledom starega budističnega samostana, zvečer pa sva se od srca nasmejala nemškim pripovedovalcem v lodgu, ki so debatirali o dveh norih Slovencih na kolesih brez nosačev in vodnikov. Sledil je spust po samotni cesti, spet drzno speljani ob reki imenovani Kali Gandaki, med nasadi jabolk in gozdovi rododendronov s pogledom na najvišje gore sveta. Na levi se je bleščala Annapurna I, na desni pa mogočni Dualaghiri. Tu je potekala starodavna trgovska pot med Indijo in Tibetom in naj bi bila po nekaterih merilih to tudi najglobja soteska na svetu (6660 metrov globoka). Prehitro sva prikolesarila v nižinski spet bolj gozdnati in vroč predel. Zadnja dva dneva do Pokhare pa je makedam zamenjal asfalt, vendar so ceste tam v zelo slabem stanju, tako da je spredaj vzmeteno kolo prav prišlo tudi tam. V Pokharo sva se vrnila tudi midva s širokim nasmehom, od sonca ožganimi lici in nosom in lažja za kakšen kilogram. Navdušena nad ljudmi in noro lepo pokrajino sva zaključila, da se sem še vrneva.

Tekst in fotografije: Suzana Jerebič in Renato Andrejčič



Se strinjate s pogoji PCT?

Loading ... Loading ...

Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja