Manifestacija v pobratenem mestu Pregrada

V nedeljo, 16. aprila smo štirje predstavniki Turističnega društva Suha krajina iz Žužemberka sodelovali na manifestaciji »500. Kostelska uskrsna pištola« v pobrateni Pregradi v  Hrvaškem Zagorju.

Razvaline utrdbe Kostelgrad (ne tiste v dolini reke Kolpe) stojijo na vzpetini severno od mesta Pregrada v Hrvaškem Zagorju. Grad je bil zgrajen v 14. stoletju, ko je ogrski kralj Bela IV. v neki listini dovolil Farkašu, sinu zagorskega župana Tomaža de Zagoria, da si je smel graditi lastne gradove. Po drugi različici pa ga je zgradil sam češki kralj Otokar II. Přemysl. Leta 1399 je ogrski kralj Sigmund Luksemburški  podaril celjskemu grofu Hermanu II. celotno Zagorsko grofijo z gradovi in utrdbami vred. V posesti Celjskih je Kostel ostal do smrti Ulrika II., ko je dinastija celjskih grofov izumrla. Grad je večkrat menjal lastnike dokler ga ni leta 1523 kupil hrvaški plemič, ban Peter Keglević, ki se je moral takrat pred Turki umakniti iz okolice Bihača v Bosni. Keglevići so si konec 17. stoletja v dolini zgradili grad Gorico in se tja  preselili, grad Kostel pa je do 19. stoletja dokončno propadel v ruševine.

Peter Kegljevič je umrl leta 1554 in je pokopan v župnijski cerkvi v Pregradi. Prav on je zaslužen za tradicijo streljanja s pištolo za Veliko noč na Bregih Kostelskih. Običaj »Kostrelska uskrsna pištola« se neguje od davnega leta 1523 in tako ima že 500 letno tradicijo. Manifestacija je vpisana v listo zaščitenih nematerialnih dobrin Republike Hrvaške.

V Pregradi, na trgu pri cerkvi, smo formirali kolono sodelujočih zgodovinskih štiričlanskih skupin in skupno odšli v cerkev k sveti maši ob dnevu mesta Pregrade. Po maši smo se na trgu Gospe Kunagorske postrojili in vsaka skupina je po vojaško predala raport Gradonačelniku mesta Pregrade. Potem smo bili prosti, ogledali smo si muzej in bližnjo okolico. Ta čas so imeli mestni veljaki in predstavniki gostov zgodovinskih skupin svečano sejo mestnega sveta Pregrade.

Popoldne smo se odpeljali na Brege Kostelske, napravili kolono in z lokalnimi mažoretkami na čelu odšli peš do kapele Sv. Stjepana, kjer so domačini streljali s  pištolami – starodavnimi kuburami. Polnili  so jih z doma narejenim smodnikom odspredaj skozi cev, zamašili s papirjem, brez da bi dodali kroglo, napeli petelina, nastavili kocko kremena in ustrelili v tla. Nastal je močan pok, velik oblak bledo modrega dima, čez čas pa je ves kostelski breg smrdel po smodniku. Tudi mi smo smeli streljati. Pogovarjali smo se s prijatelji, s katerimi se srečujemo že vrso let, nazdravili s kupico gemišteka in si obljubili, da se vidimo poleti v Žužemberku.

Sence v travi so se daljšale, sonce je izgubljalo svojo moč in čas odhoda se je bližal. Nismo šteli izpitih kozarcev, niti izrečenih besed, a prijazni »Pridite k nam spet!« imam še zdaj v ušesih.

napisal Miran Jenko
slikal Vlado Kostevc