Blegoš je 1562 m visoka gora, ki leži med Selško in Poljansko Soro. Vrh je kopast in poleti travnat, pozimi pa je pokrit s snegom in ledom. Z njega je lep razgled na Alpe in Polhograjsko hribovje. Dostopov je veliko, poti niso zahtevne, je pa vrh z vseh koncev precej strm.
Na Blegošu še nisem bil. Vem, da Peter Veselič pozna slovenske gore in hribe po dolgem in počez, tudi koče in planince po vsej Sloveniji. Povsod je že bil pa sem ga kar vprašal:
»Čunga, a si že bil na Blegošu? Jaz še nisem bil pa bi enkrat rad šel tja.«
»Kaj!«, pravi Peter, »samo reci pa bova enkrat šla! Vzami nekaj za obleč´ pa sendvič paaa… kakšen pir, ne?!«
Pa sva šla in to zadnjo soboto v januarju. Pri nas je bila že skoraj pomlad. Vsedla sva se v ženinega malega belega vraga in se odpeljala mimo Ljubljane in Škofje Loke v zamegljeno Poljansko dolino. Ceste so se ožale, hiše ob njih so se manjšale, ovinki so se množili, strmina je postajala vedno večja, dokler se nisva primigala do cerkve v Leskovici. Tu sva izstopila, si naložila nahrbtnika in odšla peš po ozkem makadamu navzgor v jutranjo meglo. Imel sem občutek, da vreme tukaj še spi. Nekje v gozdu se ob cesti pojavijo smerne table in naju po blatnem kolovozu usmerijo proti Blegošu. Hodila sva toliko časa, kot je pisalo na tablah in v miru prišla do zavetišča gorske straže na Jelencih. Tukaj sva imela prvo postajo. Ugotovila sva, da sta oskrbnik in oskrbnica dobre narave, da se ne bojita planincev in gostov in sva se zadržala dlje, kot sva računala. Bila sva deležna vsak kos ocvirkove potice, okrepčilnih pijač in prijetnega pogovora. Človek bi kar tam ostal, a kaj, ko je mene klical Blegoš, Ivan Tavčar in, seveda, Meta Presečnikova. Bral sem Cvetje v jeseni, vendar zdaj v tem snegu ni bilo tu prav nobene romantike.
Z izgovorom, da se nazaj grede spet oglasiva, sva se izvlekla iz prijetne družbe in se napotila naprej. Megle ni bilo več, romantike pa tudi ne. Vedno več snega je bilo na poti, nekaj hitrih planincev je hitelo nasproti pa kaj, nič naju ne moti. Neskončni »Živjo, živjo!« in kmalu sva bila pri Koči na Blegošu. Koča je velika in prostorna. Čunga je v osebi izza šanka spoznal oskrbnico, ki je bila včasih v Koči na Golici in spomini so se kar vrstili. Spet sva uporabila vso silo, da sva se od tam odtrgala in nadaljevala pot na moj obljubljeni Blegoš. Sam vrh je bil v oblaku, pot pa je bila videti strma in nevarna za zdrs, zato sva si navlekla ta male dereze na gojzarje in juriš proti nevidnemu cilju. Jaz sem imel take dereze na sebi prvič, Čunga pa sploh. Dvomil sem, da bo šlo brez težav, vendar sem se pošteno motil. Te dereze na takem terenu prav dobro držijo. Tudi korak je čisto normalen in ni strahu, da si stopiš na prste ali z njimi zapneš v gamaše.
Strmina je res velika pa še piha z desne strani. Prilepim se na strmino, naredim se še manjšega kot sem v resnici in grizem proti vrhu. Brez anoraka bi me veter prepihal skoz in skoz. Končno vrh. Lepo je bilo pogledati snežene sveče, ki so zaradi vetra rastle vzporedno proti naši levi strani. Vrh ni bil nič posebnega. Megla povsod okoli, vse zaprto. Potem pa naenkrat pravi Čunga:
»Aaa, glej tam, to je Triglav.« Res se je odprlo. Tudi Karavanke in Kamniške Alpe. Prav zares enkraten razgled. Ostala sva kar nekaj časa in občasno opazovala vrhove okoli. Potem pa je zmanjkalo goriva in spustila sva se v dolino.
Slovenija je lepa. Želim si, da bi me noge še dolgo držale in bi z mano hodile po naših lepih poteh in me vodile po vseh naših lepotah.
Miran iz Boršta
