40 ur neprekinjenega teka – 172 kilometrov dolžine in 10.000 metrov višinske razlike
Večina med nami vsaj bežno pozna trail tek, kar pomeni tek po naravni podlagi z vzponi in spusti, ultra trail pa je nadgradnja tovrstnega teka, tako po dolžini kot po vzponih in spustih. Prav tako nam je bolj ali manj poznan Mont Blanc, najvišja evropska gora, ki leži na meji med Francijo in Italijo nad slovitim in danes mondenim Chamonijem, kjer so potekale prve zimske olimpijske igre. Preteči ultra trail okoli Mont Blanca (Ultra trail du Mont Blanc – v nadaljevanju UTMB) s 172 kilometri dolžine in 10.000 metri višinske razlike v eni etapi se zdi skoraj nemogoče. Pa vendar nekateri to zmorejo in med njimi je tudi naša rojakinja, Marija Trontelj, ki je otroštvo preživela v Ajdovcu.
S sošolko Marico, kot smo jo klicali v osnovni šoli, z dekliškim priimkom Gorenčič, se po zaključku osnovne šole nisva več srečali. Čeprav sva obe študirali v Ljubljani in, kot sva ugotovili pred kratkim, sta tudi najini delovni mesti relativno blizu, se najini poti nista križali. Tudi tokratno srečanje ni bilo naključno. Marijina sestra Cvetka me je seznanila z neverjetnim dosežkom: Marija Trontelj je pretekla UTMB v 40 urah neprekinjenega teka in zasedla 7. mesto v svoji kategoriji. Tak dosežek mi je dobesedno fasciniral in takoj sem se odločila, da se moram srečati s to neverjetno tekačico. Marije se spomnim iz osnovne šole kot sposobne in prizadevne učenke, ki so ji bistveno bolj ustrezale knjige kot telovadba, tek, športni kartoni ipd. Ko sem se malo bolj podučila o UTMB, ki velja za enega najbolj prestižnih trailov na svetu, kamor se lahko uvrstijo le prvovrstni »trailaši«, ki zasedajo najvišja mesta na nekaterih drugih trailih, sem še toliko bolj nestrpno pričakovala srečanje z Marijo.
Z Marijo sva se zelo hitro dogovorili za srečanje, saj sva že po telefonu našli skupne teme za pogovor. Predstavljala sem si, da se bo pred mano pojavila t.i. železna gospa nabita z mišicami, neke vrste iron man kot imenujemo športnike, ki zmorejo preseči neverjetne razdalje po dolžni in trajanju. V nasprotju s tem je na srečanje prišla nežna, mladostna in vitalna gospa srednjih let, prav nič drugačna od ostalih žensk njene generacije, ki so vsaj malo telesno dejavne.
Marijina športna pot se je začela povsem spontano in relativno pozno. Prve športne korake je naredila v času študija, ko jo je vsestransko aktivna sostanovalka dobesedno »zbezala« od knjig in počasi navdušila za razne športne aktivnosti. Naključje je hotelo, da je ob tem spoznala svojega življenjskega sopotnika, zavzetega triatlonca, s katerim sta počasi začela združevati športne podvige. Za gorski tek se je navdušila nekaj let pozneje, ko sta tovrstni tek začela trenirati njena sinova. Namesto, da bi ju čakala in gledala s klopi, je začela tudi sama teči. Začutila je, da ji tek v naravnem okolju ustreza in da je tudi precej hitra. Začeli so se družinsko udeleževati tekmovanj v gorskih tekih, sprva na 10, 15 kilometrov, včasih tudi orientacijskih tekov po neoznačenih poteh. Skoraj redno je zasedala najvišja mesta, ne zgolj v svoji kategoriji, ampak tudi absolutno. To jo je vzpodbujalo k vedno daljšim in zahtevnejšim podvigom. Če zmorem 30 kilometrov, bom tudi 40, če pretečem 70, bom tudi 100 itd. Sinova in tudi mož ji niso več sledili, so jo pa vsestransko podpirali, spodbujali, spremljali in prilagodili družinsko življenje in dopuste njenim treningom. Začela se je udeleževati ultra trailov v Sloveniji, nato v hrvaški Istri, pa v Dalmaciji, Italiji; iz leta v leto daljši in zahtevnejši teki, ki so ji ob zavidljivih uvrstitvah prinašali bonuse za prijavo na vedno bolj prepoznavne mednarodne tekme. Tako si je ustvarila predpogoje za uvrstitev na ultra trail tekmo v Pirenejih (Val d’Aran), kjer si je z visoko uvrstitvijo priborila mesto za prestižni UTMB 2022.
UTBM je štartala skupaj z 2600 vrhunskimi gorskimi tekači iz celega sveta v petek 26.8. in končala po 40 urah neprekinjenega teka v nedeljo 28.8. na 7. mestu v svoji kategoriji. Na poti dolgi 172 kilometrov v čudovitem pogorju Mont Blanca, gore imenovane tudi Bela dama, je doživlja marsikaj. Od neverjetnih občutkov ob vzpodbudah navijačev ob poti, tudi njenih prijateljev, nepozabnih razgledov, do neverjetno bolečih nog, ki jo niso hotele ubogati, še posebej na strmih spustih, pa premagovanja zaspanosti v dveh neprespanih nočeh. Skratka dolga pot kot življenje, polna vzponov in padcev. Ko jih premagamo, smo močnejši, predvsem pa srečnejši. Po nečloveških naporih po premagani razdalji, vzponih in spustih, so jo noge pred ciljem ob bučni vzpodbudi številnih gledalcev, prijateljev in moža, kljub bolečinam, kar same nesle proti cilju. Nepozabno vzdušje, vrhunski spektakel, ki so ga pričarali organizatorji, gledalci in seveda tekači, je tisto, kar Marijo vleče dalje. Kljub neverjetnemu dosežku, Marija verjame, da zmore še hitreje, zato UTBM še vedno ostaja njen izziv. Teče dalje, večkrat na teden po službi v prijetni družbi podobno mislečih tekačev vseh generacij in različnih poklicev, včasih sama, za vikende pa občasno z možem, ki jo spremlja na gorskem kolesu. Včasih za trening priteče tudi k svojim sorodnikom v Suho krajino, ki so kar številčni, saj je Marija najmlajša v družini z osmimi otroki. Tek je njen način življenja, ki ji polepša dneve ter jo ohranja vitalno in zdravo.
Za konec sva si obljubili, da bova kdaj skupaj odhiteli na Sveti Peter ali še kašen drug dolenjski hrib, saj sva ugotovili, da imava veliko podobnih interesov in tem za pogovor. Ob vseh športnih podvigih je Marija seveda zaposlena, v šoli skrbi za prvošolce in dodatno še za otroke s posebnimi potrebami. Je tudi žena, mama in gospodinja z vsemi aktivnostmi, ki jih te vloge zahtevajo. Je pa polna življenjske energije in pozitivnih pogledov na svet, kar ji daje moč za neverjetne podvige. Ob slovesu sem ji zaželela, da bi »Marijateka«, kot si je nadala ime za elektronsko komunikacijo, uspešno in še dolgo tekla.
Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: osebni arhiv Marije Trontelj
