Triglav – Slovenska smer - Suhokranjske novice
Triglav – Slovenska smer, 15. 09. 2016

triglavsevernastena-9Tone Svetina je zapisal, da je goro treba prigarati, če hočeš doživeti srečo na vrhu. Mi vrha nismo planirali in ga tudi nismo dosegli pa smo vseeno prigarali vso pot in dosegli srečo na izstopu iz Severne triglavske stene.

Stena, kot so jo poimenovali prvi plezalci, je imela pred 1. svetovno vojno le dve smeri: Slovensko iz leta 1890, ki naj bi jo preplezal Ivan Berginc in Nemško, preplezano leta 1906.

Slovenska smer je slovenska alpinistična klasika, ki je označena s III / II težavnostjo stopnjo. Izpostavljenost je na nekaterih odsekih izredna, sploh tik pod vrhom. Smer je speljana v levem, vzhodnem delu stene. Ta najmogočnejša stena Julijskih Alp je razčlenjena z grapami, stebri in policami. Značilnost Slovenske smeri je zahtevna orientacija, saj se lahko kaj hitro znajdemo v zahtevnejšem delu stene. 

Začeli smo v dolini vrat po planinski poti čez Prag. Pri smerokazu, ki nam pokaže v levo pot čez Prag, smo zavili po komaj opazni stezici naravnost navzgor. Na zahtevnost poti nas je kmalu opozorila spominska tabla štirim planincem, ki so tu izgubili svoja mlada življenja. Začeli smo med macesni. Vstop v steno je bil za mene prvi preizkus prostega plezanja. Saj nisem pričakoval jeklenic in klinov, ki so moji stari prijatelji, a to kar sem videl, je bila ena sama divja kamnita gmota. Tik pod steno smo si začeli pripravljati tehnične pasove, čelade, vrvi, jaz pa tudi mojo samozavest, da bom plezal tam, kjer sem do zdaj alpiniste samo opazoval in si mislil, da morajo biti nori, ko plezajo kot muhe po steni. Med tem nas je prehitela skupina alpinistov, ki so kmalu izginili za prvim previsom v strmem žlebu. Jaz še požiram slino, ko pravi Stane na kratko: «Smo?« in začne plezati za njimi. Damjan ga varuje s skoraj 40 metri vrvi. Ko vrvi zmanjka, je to prvi raztežaj in Damjan mora v steno. Za njim je na vrsti Jože, ki ima bistveno manj vrvi na razpolago, a prvi del raztežaja prepleza brez težav. gledam za njim in si mislim, ja, Jože je lahek kot pajek in stena ga lepo drži. Med nama je še manj vrvi in štrik me cukne, da moram za njim. Kar gre. Nekaj malega je za stopit pa tudi oprimkov je dovolj. Ko si enkrat v steni je lažje, kot gledati ljudi kot suhe južine v steni. Plezam po veliki razpoki v steni in mi kar gre. Pot ni preveč izpostavljena, je pa strma in nekaj velikih skal je treba preplezati tudi tako, da malo visiš v znak. Stane pred nami proži kamenje, saj je pot bolj samotna in čistih stopinj ni na voljo. Mimogrede mi pade kamen na glavo in ugotovim, da čelada ni dobra samo za to, da se ti sendvič v nahrbtniku ne stlači v palačinko, da je za alpiniste življenskega pomena. Priplezamo do Belih plošč ali nekam blizu. Potrebno bo prečiti gladko steno, ki je precej nagnjena v dolino. Na nevarnost nas opozori bela plošča z imenom nesrečnika, ki mu ni uspelo naprej. Stane previdno stopa po ozki razpoki na kateri ima samo robove čevljev, z dlanmi se plosko prilepi na mrzlo skalo, saj oprimkov ni. Še malo in izgine v naslednjem žlebu. Samo vrv še miga za njim. Za njim gre Damjan previdno, prav nič drugače kot Stane. Ha, dva alpinista, kaj pa midva planinca? Jože kar hitro premaga strmo ploščo. Grem in tudi meni uspe. Strmina sploh ni tako huda, kot je videti. Spet strmi žleb, pot mi kaplja izpod čelade, neki oprimek mi ostane v roki, k sreči dovolj zgodaj, vsi pred mano krušijo kamenje, ki pada mimo mene spet me zadene v čelado, naslednji, velik kot jabolko pa v koleno. Ni šel po poti, prav nalašč se je odbil proti meni. Tudi Damjan dobi hudournik kamenja na glavo. Sledi stena in Damjan pravi, da si naj pomagamo tudi z rameni. Ja, zdaj imam modrice tudi na ramenih in komolcih! Ta del mi je bil najtežji. Alpinisti pravijo »skok nad vpisno knjigo pod Bučarjevo steno. Stane nas vpiše, malicamo čokolado in grižljaj sendviča, pijemo čaj in vodo in plezamo naprej. Dosežemo dolgo zaplato snega, ki pa je preozka, da bi šli po njej. Lezemo po Prevčevem izstopu na konec Slovenske. Zmagali smo! Jaz tudi. Tega stiska rok sem bil še posebno vesel in ponosen nanj. Saj ne, da bio bilo posebno težko. Bilo je povsem drugače, kot sem vajen. Ves čas sem imel občutek, da moram vse sam, biti ves čas sto odstotno zbran, uporabiti vse znaje plezanja in ves čas upoštevati pravilo treh točk.

Sestopili smo čez Kotel do steze čez Prag v dolino Vrat. Ne morete si misliti kakšen užitek je bil v Aljaževem domu, ob pivu, obujati spomine na prehojeno pot. Stane, hvala za vse užitke in strahove, ampak jaz ne grem več. Pribito!

Miran iz Boršta



Se strinjate s pogoji PCT?

Loading ... Loading ...

Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja