12. januarja smo pri sv. Antonu v Kotih poslovili od našega suhokranjca Stanka Kocjančiča. Mnogi smo ga poznali pod imenom Kravcarjev Stane.
Rodil se je 11. septembra 1924 leta na Jami pri Dvoru. V skromni, narodnozavedni, delovni in zelo vedri družini, kjer se je rodilo osem otrok. Bil je bister, zvedav in slaboviden otrok in sčasoma je, žal, oslepel.
Leta 1931 je odšel v Kočevje v Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer je končal osnovno in glasbeno šolo, ter se izučil za pletarja. Med vojno, leta 1943, so zavod bombardirali Nemci in imel je veliko srečo, da je bombardiranje preživel. Nato se je vrnil domov na Jamo. Oboževal je glasbo, zato se je v glasbeni šoli naučil igrati na klavir, klarinet, violino in pozavno. Všeč mu je bila tudi diatonična harmonika. Za prvo harmoniko ni bilo denarja, zato si jo je izposodil in se nanjo naučil igrati kar sam. Kasneje si je kupil svojo in postala je njegova spremljevalka za vedno. Leta 1954 je bil ustanovni član Kulturno umetniškega društva Stane Rozman Dvor (sedanje Kulturno društvo Dvor). Takrat so ustanovili društvo s tremi sekcijami: dramsko, pevsko in godbeno sekcijo. Aktivno je sodeloval v godbeni sekciji kot saksofonist, v roke pa je prijel tudi ostale inštrumente. Bil je zelo vedre narave in ko je bilo služenje vojaškega roka še zelo častna zadeva, ga skorajda ni bilo fanta v njegovem okolišu, katerega ne bi s harmoniko pospremil ob odhodu k vojakom.
Kot zrel, odrasel moški se je zaposlil v Iskri v Žužemberku, kamor je prvo leto hodil peš, tako v lepem in grdem vremenu. Poročil se je s Pepco, s katero sta si ustvarila dom nad Dvorom. Postal je spoštovan organist v cerkvi, kjer je deloval več kot 40 let. Nikoli ni zamudil nobene nedeljske ali praznične maše, vedno je bil pripravljen sesti za orgle. Vsak teden je redno hodil na vaje s pevkami, po vajah pa v kako zidanico, kjer je spet raztegnil svoj meh. Za harmoniko je sestavil kar nekaj svojih izvirnih besedil in melodij. Vsa besedila pa izhajajo iz njegovega življenja. Na domu ga je nekoč obiskal celo Lojze Slak in RTV Ljubljana, da so posneli nekaj njegovih pesmi za oddajo LJUDSKI GODCI.
Stanko je rad povedal, da je glasba njegovo življenje in radost. Bil je prijeten in hudomušen sogovornik in prav zaradi tega je vedno imel ob sebi veliko ljudi.
Ko je ovdovel so svojci lepo poskrbeli zanj, da je še veliko let preživel na svojem domu na Dvoru. Pri skrbi zanj so ogromno postorili njegovi dolgoletni pevski prijatelji: Silva, Ivanka, Bronja, Franci in še kdo. Lepo prijateljstvo pa je spletel tudi z gospodom Nemaničem in gospodom Vidmarjem. Njegova dolgoletna prijateljica Štefka in prijatelj Mirko pa sta žal umrla pred njim. Kot večletni vdovec je v 91. letu starosti odšel v dom za ostarele v Trebnje. Tam je veliko počival, še več bral in igral v domski kapeli. Včasih je ob kozarčku rujnega še vedno kaj hudomušnega povedal o svojem življenju. Nikoli ni tarnal in vedno je bil z vsem zadovoljen. Sprejel je vse kar mu je bilo v življenju namenjeno. Tak je bil naš krajan, Kravcarjev Stane, in marsikdo ga bo pogrešal.
Dvorjani se ga bomo spominjali predvsem kot skromnega, ponižnega človeka, ki se je razdajal in prilagajal ljudem. Za dobra dela ni nikoli hotel plačila, rekel je le: »To vse delam bogu v čast in za božji lon!«
Pripravila: Jadranka Meglen
Foto: arhiv Kulturnega društva Dvor in osebni arhiv Stanetovih sorodnikov
