»Nisem še bil na Škrlatici«, sem ob neki priliki potožil prijeteljem. V začetku julija pa me pokliče Željko in pravi: »S Francijem greva v soboto na Škrlatico. Če imaš čas, se nama pridruži.« Super, si mislim. Časa imam na pretek, saj sem na Zavodu, »na čakanju« in povabim še Jožeta.
Okrog pol treh zjutraj smo se odpeljali od doma, mimo Ljubljane in Mojstrane in ob svitu prispeli v dolino Vrat. Avto smo pustili na parkirišču, se preoblekli, preobuli, naložili nahrbtnike na ramena in odšli proti Aljaževemu domu. Tam smo našli smerokaz za Škrlatico in jo nemo mahnili po stezi v gozd. Malo me je stisnilo v grlu, saj je pisalo, da je pot dolga 6 ur. Pa kaj, si takoj premislim, cel dan je pred nami, ležim pa lahko doma! V začetku lepa in široka steza se je kmalu postavila pokonci. Vijugasta steza s številnimi naravnimi stopnicami, ki so postavljene za velikane, ker sem pogrešal vmes vsaj še kakšen kamen, se vije po gozdu strmo navzgor. Zaostajal sem dobra dva koraka pa bi mi Jože lahko stopil na glavo, če bi ga kje malo zaneslo. Gozda je počasi zmanjkovalo, zamenjalo ga je ruševje, trava in travniško cvetje. Tudi moja literca domačega kompota je postajala vedno lažja. Sonce je pošteno pribijalo in nam jemalo moči, pot pa je kar curljal z nas. Franci in Jože sta morala imelti dosti manj tekočine v telesu, saj se nista kaj prida potila. Končno se blizu bivaka strmina umiri in pot bi postala prav prijetna, če ne bi bilo melišča. Melješ in melješ tisti šoder pod nogami pa gre bolj dol kot gor. Mislil sem že, da smo po treh urah hoje iz hudega ven, ko je prijetne steze zmanjkalo.
»Zdaj pa planinske čelade na glavo!«, se je glasilo povelje in plezanje se je začelo. Večina planincev je pohodne palice pustila za skalo in se pripravila na plezalni podvig. Pot je prav lepo speljana mimo strmih pa tudi navpičnih skalnih gmot. Ko sem pogledal nazaj, nisem razločil poti. Izgledalo je tako, kot, da ni nikjer možno hoditi. Največ je prostega plezanja z dobrimi in trdnimi oprimki. Na nekih mestih je kak klin, kakšna stopa, jeklenic pa je bolj malo, samo tam, kjer so za planince nujno potrebne. Na navpičnem delu poti je pot varovana s skobami in jeklenico, a nas to ni niti malo prestrašilo. Moram priznati, da smo uživali. Tako v plezanju, kot v razgledu po okoliških vrhovih in v dolino vrat. Vrh smo dosegli po normi. Hodili smo šest ur pa še slikali smo se vmes. Med potjo smo dohitevali številne planince pa tudi drugi planinci so nas prehitevali, v skali smo bili mi hitrejši, na lažjih delih pa so nas dohiteli, menjavali smo vtise s poti, si podajali fotoaparate z besedami: »Dajte mene tukaj, s Triglavom v ozadju.« in podobno.
Škrlatica je druga najvišja gora v Sloveniji, visoka 2740 metrov. Na vrhu je kovinski križ z vpisno skrinjico. Najlepša je takrat, ko jo obsijejo sončni žarki in se škrlatno sveti v dolino in okoliške planinske poti. Z vrha je izredno lep razgled na vse strani. Ves čas poti se vidi Triglav in njegova veličastna severna stena, Rjavina, Zeleniške špice , Rž, Kredarica, tudi planinska koča na Kredarici. Proti Severu pa kopasti Mangart, Jalovec, fant od fare med Julijci, ki se spogleduje z Mojstrovko, za njimi pa Dobrač, Viš in Montaž. Videlo se je še daleč proti avstrijskim in nemškim goram, ki v moji glavi niso zapisana z imeni. Proti jugu se vidijo Karavanke in Kamniške Alpe, vse tri doline Julijcev, Krma, Kot in Vrata, Stenar, Križ… Čudovito! Kar tam bi ostal. Če bi imel dovolj dober daljnogled, bi lahko videl tudi vrh Svetega Petra.
Malico smo imeli iz nahrbtnika, kompota je že zmanjkalo in načel sem bibito vode iz domače pipe. Tukaj je bila dosti boljša kot doma. Drugič bom vzel s seboj tudi stekleničko šmarnce. Ko človek uživa, naj uživa v celoti! Nazaj smo šli po isti poti kot na vrh. Skale, klini in jeklenice so bili že naši stari znanci in kar prehitro smo bili spet pri palicah, na melišču. Steza se je kar vlekla in bil sem že v strahu, da smo zašli. Pred nami je bila mogočna stena Stenarja, ki ga gor grede nismo niti opazili, saj je bil za nami. Na neki strmini smo opazili šopek planik, blazino Triglavskih rož pa še in še cvetja. Za hojo v dolino smo porabili tri ure in pol. Mislim, da smo jo užgali prehitro, na kar me spominja palec na levi nogi, ki me še zdaj hoče malo boleti. Če je Triglav kralj med našimi Alpami, je Škrlatica kraljica!
Miran iz Boršta
