Srednji vek se je začel v 5. stoletju, ko je postopoma zamenjal antiko in je trajal nekako do 15. stoletja, ko je prešel v renesanso. Renesansa je vztrajala do 17. stoletja in izginila v novi vek. To je bilo obdobje ljudskih premikov, vitezov, križarskih vojn in plemičev.
Turistično društvo Suha krajina je Turistična zajednica grada Koprivnica povabila na njihov Renesančni festival. To je velika čast za naš viteški red Seisenbergensis Tumultus in pomeni, da naš Žužemberk poznajo tudi v tujini. Oblekli smo oblačila, krojena po srednjeveški modi, naložili našega »Sivčka« – starega sivega poltovornjačka – in se s to jekleno kočijo odpeljali v srednji vek. Ta festival je največja srednjeveška prireditev južno od Alp. Letos je bila glavna tema festivala »Potujoči trgovci«.
V petek, 19. avgusta je bila vremenska napoved deževna, sledile naj bi nevihte in trajale ves konec tedna. Ko smo postavljali šotore, smo res bili premočeni, opremo pa smo uspeli postaviti na suho. Proti večeru so prispeli še tisti člani, ki so se dopoldne zadržali v službah in žužemberški ropot je bil kompleten. Otvoritev festivala je bila dan prej, v poznih popoldanskih urah, vendar je večina preko 570 aktivnih udeležencev iz sedemnajstih držav prišla v petek zjutraj. Največ je bilo Hrvatov, manjkali nismo Slovenci, Slovaki, Italijani, Romuni, Čehi, Poljaki, Madžari pa še bi koga našli iz neke druge države. Prireditveni prostor je tako velik, da se utrudiš, če vsega prehodiš. V obrambnem jarku je bil prostor za šotore udeležencev, viteški turnir slovaške skupine Hektor, ki so se s konji in sulicami borili za čast in slavo. Tam je v soboto potekal napad na trdnjavo, ki so jo šele v zgodnji temi uspeli napadalci z ognjenimi puščicami do tal požgati. Malo naprej se je obrambni jarek razširil in tam so najmlajši obiskovalci lahko jahali ponije. Na drugi strani jarka je bil prostor za turnir v lokostrelstvu, levo in desno še nekaj prodajaln srednjeveških potrebščin, na koncu pa je bila srednjeveška obednica s pogledom na nesrečnika, ki je ob natančnem metu obiskovalcev padel v kad polno vode.
Po lesenih stopnicah smo lahko prišli na pravo tržnico s srednjeveškimi dobrotami: pečeno slano testo, kruh iz priročne peči, pivo iz kopriv pa domači sokovi za najmlajše in še in še. Pod šotori so spet prodajali usnjene in lesene izdelke, lončevino in posode za vsakdanjo rabo. Tu je bil tudi pokrit prostor za obiskovalce, arena za nastopajoče in seveda vzvišeni prostor za kralja in kraljico zraven zidanega stolpa, ki je bil glavni vhod na prireditev. Po poti naprej je bilo nekaj panojev poslikanih v viteškem motivu, v katere si v luknjo vtaknil glavo in se dal slikati kot starodavni plemič. Tam je tudi Mojster Janez z Bleda imel svoj butični prostor z izdelki iz usnja. Naprej so bili spet butiki do lesenega mostu čez obrambni jarek, v katerem so domovali gobavci. Izredno živo predstavljeni. Na zunanji strani jarka je bila peščena glavna ulica (sicer del ceste), kjer so bili birti in obrtniki na obeh straneh. Za njimi je bil iz desk sestavljen labirint za malo večje, naprej pa tabor nastopajočih. Na koncu so kampirali vitezi skupine Hektor in njihovi konji v ograjenem koralu. Med vso množico, več kot štirideset tisoč obiskovalci, so hodili krošnjarji in ponujali izdelke svoje obrti. Organizatorji so poskrbeli tudi za tiste, ki niso pripravljeni na srednji vek, njegov blišč in bedo. Na desni strani so pripravili ulico s čevapčiči, burekom in pečenimi ribami med lesenimi kuhinjami in pokritimi mizami in klopmi. Na levi strani pa ulico z novodobno bižutarijo v starinskih stojnicah. Dve ulici odmaknjeni od dogodkov.
Naš Tumultus, kot so mu skrajšano rekli napovedovalci, je imel po programu v petek en plesni nastop, v soboto dva. Saj Seisenbergensis niso nikoli pravilno izgovorili. Kaj češ, izraz je Latinsko ime za Žužemberk, antika pa je hudo daleč od renesanse. Oblekli smo praznična oblačila, se postavili v kolono po parih in s praporom na čelu odšli na prireditveni prostor. Ljudje so nas poželjivo gledali, nas pozdravljali in slikali, nekateri so tudi ploskali, mi pa smo se šopirili kot domači purmani. Tisti časi so bili pač taki: na eni strani plemstvo v vsem svojem sijaju, na drugi pa preprosto ljudstvo v blatu in bedi. Na prireditvenem prostoru, pred kraljem, nas je Vlado predstavil in oddeklamiral del latinske pesnitve, v popolnem prevodu v hrvaški jezik, Joannesa Faitanusa Seisenbergensis Tumultus. Potem smo plesali, na koncu pa sta Veronika in Sara zapeli srednjeveško pesem. Nastop je uspel, mi pa smo se počasi po ovinkih odpravili proti našemu taboru. Tako je bilo tudi v soboto – dvakrat. Vnedeljo naj bi bili prosti, igrali smo Kub, staro vikinško igro z lesenimi količki, otrokom dovolili, da so metali obroče na količke in sprejemali goste, ki so nas prišli pozdravit. Potem pa je v programu nastala luknja, ker je neka skupina odpovedala nastop in na prošnjo organizatorjev, smo imeli še eno predstavitev Žužemberka. Ni nam bilo težko, saj vsaka promocija pripelje nekaj turistov pred domači prag. Ker imamo pestro zgodovino in kaj pokazati, znamo vsakemu obiskovalcu ponuditi najboljše.
Napoved z nalivi je bila pretirana. Sem in tja smo malo prevedrili, mokri pa nismo bili. Večji del naše gospode se je v nedeljo zvečer vrnil v službeni vsakdan, drugi pa smo še enkrat prespali in v ponedeljek pospravili tabor. Ponoči je začelo deževati in tudi podnevi ni ponehalo. Vse smo imeli mokro. Še zdaj imam moker jezik.
S ponosom lahko rečem, da nas poznajo tudi izven meja naše občine in države, predstavljamo turizem v krajih kjer čas teče drugače. Vsa ta zgodovina je naša. Kraji, ki imajo dolgo zgodovino, so bogati kraji, le predstaviti je treba to bogatstvo. Bogat človek je tisti, ki veliko da, dobrota pa se vrača.
zapisal in fotografiral Miran Jenko
