Naše suhokranjsko romanje na Brezje - Suhokranjske novice
Naše suhokranjsko romanje na Brezje, 27. 08. 2022

Letos smo že štirinajstič hranili naše žulje, izčrpavali naše nožne mišice in preverjali našo vero v pravičnost našega romanja na Brezje. Imeli smo padce po trdem ljubljanskem asfaltu pa tudi vzpone, ko so nas ob poti pozdravljali, nas upodobili v televizijskih oddajah naših studijev in predvsem pozdrav visokih cerkvenih pravičnikov med nedeljsko mašo na Brezju.

Pot je bila začrtana in ustaljena, vse je bilo tako kot pred leti pa vseeno je tri in pol dnevno druženje, v premagovanju velikih naporov, vedno nekoliko drugačno od že prej prehojenih poti. Le žulji, na koncu romanja so vedno enaki pa tudi prijatelji ob poti do cilja. Začeli smo na Loki, kjer so donatorji pripravili pogostitev, na Grajskem trgu, ko so zvonovi sv. Mohorja in Fortunata oznanili poldne, smo začeli naše romanje. Med potjo so nas gostili številni donatorji. V vasi Krka smo imeli malo daljši postanek in smo lahko obiskali cerkev sv. Kozma in Damijana. Bilo nas je dvanajst, prvi dan v fluorescentno rumenih majicah in vsi smo priromali v Grosuplje.

Drugi dan je bila pred nami najdaljša etapa mimo Ljubljane do Medvod. Žalostno je bilo to, da so številni lokali, ki so nam prejšnja leta nudili zatočišče, bili zdaj zaprti in opuščeni. Pri Micki smo imeli kosilo, pod Prešernovim spomenikom smo se slikali, v Tivoliju pa hladili od vročega asfaltnega zraka ožgano grlo s pijačo, ki nam jo je pripravil Tomo, naš božiček . V nekdanjem motelu Medno nas je gospodar prijazno sprejel. To je bil v prejšnjem stoletju prav imeniten lokal za tujce in nekaj domačih vplivnežev. Verjetno zdaj nima prav veliko romarjev za obiskovalce. V Medvodah smo končno lahko sneli romarske gojzarje z otečenih nog in zamenjali za udobnejše sandale. Konec pešačenja, topla večerja in hladen narezek pri prijateljema Safetu in Karmen. Tudi noge so dobile svojo porcijo mrzle Sore in naslednji dan z bolečimi žulji zlahka zdrsnile nazaj v težke in prepotene šolne. Tudi letos sta nas del poti spremljala Rezi in Slavko. Letos smo imeli smolo s šoferjem spremljevalnega vozila, tako sta težavo rešila prijatelja: Alpi v prvem delu, Slavko pa v drugem delu. Tretji del pa je šel sam po sebi, vsaj tako mislim, ker sem bil že hudo utrujen in nisem spremljal prav vsega.

Tretji dan je bil na vrsti naskok na Kranj, zmeraj vroč in žejen del poti. Majice smo zamenjali v fluorescentno zelene, sestavili vsak svoje telo v romarsko držo, se poslovili od prijateljev in jo mahnili svoji romarski usodi naproti. To pot nam je bila usoda naklonjena, saj je bil dan oblačen in niti malo tako vroč kot druga leta. Mogoče smo v svojih tihih molitvah malo pretiravali, ker je kmalu začelo rositi in deževati, a nas romarjev to ni ustavilo. Ogrnili smo se v pelerine in oborožili z dežniki in dež je kmalu ponehal. Lokal Lunca je bil sicer tisti dan zaprt, a nas je prijazna lastnica prepoznala in nas prijazno sprejela. Kdo bi si upal izogniti romarjem? Morali smo naprej. V Bistrici smo se ustavili v gostilni in piceriji Sonja na kosilu in klepetu, da so tudi jeziki dobili svojo porcijo “musklfibra”. Prespali smo spet v Podbrezju v Pirčevem domu Tabor pod cerkvijo Marija sedem žalosti. Ni bilo žalostno. Podžupan Rok Zupančič, ki je bil letos eden od nas romarjev, je imel s seboj harmoniko, in če bi bilo v bližini kako dekle, bi tudi zaplesali. Zjutraj smo oblekli pražnje bele majice, pri Cirili spili turško kavo in odromali na Brezje.

Četrti dan je bil kratek pa vseeno težak, ker so bili napori prejšnjih dni zelo romarsko obarvani. Pri maši v Baziliki Marije pomagaj na Brezju smo smeli sedeti v prvi vrsti, kjer so nas tudi predstavili. Po maši je naš romarski kompanjon in guru župan Jože Papež imel nekaj nagovorov za televizijo, mi pa smo se preselili v park na parkirišče, kamor so nas povabili donatorji in prijatelji, ki so se tja pripeljali z avtomobili, nas pogostili in s seboj prinesli sveže domače novice. Podžupan Rok, predsednik občinske uprave Tomaž, ki nas je vse dni spremljal v dobrih mislih, in mlada Štravsova hči so vsak s svojo harmoniko urezali nekaj domačih, da sem jih komaj spremljal z mojo malo ukulele. Žulji in boleče mišice so bili pozabljeni, ostal pa nam je duh romarjev, ki nas je spremljal ves čas do domačega tuša.

Miran Jenko

 



Se strinjate s pogoji PCT?

Loading ... Loading ...

Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja