V nedeljo je bil lep sončen dan. Tega zjutraj še nismo vedeli, zato smo bili pripravljeni na vse. Z avtomobilom smo se odpeljali do vasi Gradišče, ki leži malo nad Vipavo. Na parkirišču pri športnih objektih smo se preobuli, naložili nahrbtnike in odšli po strmi stezi do izhodišča dobro zavarovane planinske plezalne poti. Pot se je kar takoj postavila navpično in komaj sem obdržal mirne živce in vso moč namenil v roke in noge. Jeklenice so dajale občutek varnosti pa tudi skala je bila čvrsta z mnogimi dobrimi oprimki. Tako kot kakšne kraške škraplje, le da so bile tukaj postavljene pokonci. Vsake toliko časa me je omamil pogled na celotno Vipavsko dolino. Andrej nama je ušel daleč naprej, Viki je pa kar vriskal od zadovoljstva.
Nekje na sredini plezalnega dela je votlina s kar velikim lesenim balkonom. Tu smo šele prav uživali, saj se je pogled kar razlil po prostrani dolini. Malo sem še lovil sapo, pojamral pa nisem, da jima ne bi pokvaril razpoloženja. Potem pa naprej. Ali je pot lahko še bolj navpična od navpičnega? Tu je bil najtežji del naše »plezarije«, a smo ga z užitkom preplezali. Vlekli smo se navzgor mimo klinov in svedrovcev, ki so jih pustili v steni alpinisti. Po kakšni uri utrujanja zlasti rok, smo prišli do strme poti, kjer ni bilo več varoval. Tu se nam pridruži lažja pot, ki vodi okoli navpičnih skal in ni prav dosti »zračna«, kot je bila naša. Do vrha Gradiške ture smo morali kar dobro raztegniti noge. Požirek čaja ali vode, kratek pogovor s sotrpini in že smo nadaljevali proti kmečkemu turizmu Abram. Pot se lepo vije v glavnem po gozdu in sploh ni več strma. Ob prijetnem pogovoru sta nam dve uri hitro minili. Prijazna domačina sta nas povabila, da se z njima vrnemo po drugi poti do avtomobilov. Povabilo smo seveda sprejeli, saj smo pri Abramu na manj kot tri metre gledali medvedu v oči.
Pot nas je peljala po pašnikih mimo zapuščene domačije do gozda. Tu se je spet vse postavilo navpik, zdaj proti dolini. Steza je bila zelo strma, a je bila hoja prijetna, saj smo hodili po gozdu. Skoraj v dolini smo prišli do kolovoza, ki nas je vodil mimo cerkve svetega Miklavža nazaj na parkirišče nad vasjo Gradišče. Dan je bil lep, tura tudi, mi pa zadovoljni.
Miran iz Boršta
