V nedeljo, dne 9. 11. 2014, je TD Suha krajina organizirala prvi Martinov pohod. Začeli smo v Žužemberku pri gradu. Po kratkem nagovoru predsednika turističnega društva, smo krenili na Cvibelj proti spomeniku padlim borcem in nadaljevali po kolovozu do Rebri in naprej do Vrtač. Do tu je pot enaka, kot bi šli na Lisec, potem pa je naša pot zavila na levo po travnikih in gozdnih poteh. Prebili smo mejo občine Žužemberk in vstopili v trebanjsko občino pred gručastim naseljem Arčelci. V vasi je cerkev svete Marije Magdalene, prvič omenjena že leta 1526, v kateri je prvotna ravnostropna ladja z ostanki gotske stenske dekoracije, ostanek srednjeveške stavbe, ki so ji dodali tristrano zaključeni prezbiterij. A si cerkve nismo ogledali, ker nas je vleklo naprej na Šumberski grad.
Malo pred Gorenjem Podšumberku smo zavili po zelo strmi poti na grad. Graščaki so se morali strašno bati domačinov in tujcev, sicer ne bi gradili gradov v takem klancu. Pa še blato je bilo hudo drseče tako, da so nekateri ostali kar spodaj.
Šumberk je nekdaj sodil med najstarejše in najpomembnejše srednjeveške gradove na Kranjskem. Zgradil ga je Majnhard Šumberški že v dvanajstem stoletju. Grad je skozi stoletja zamenjal kar nekaj gospodarjev. Nekaj časa je bil tudi v lasti grofov Turjaških in od tu tudi prijateljstvo z žužemberško grajsko gospodo.
Tik pod gradom je bila grajska kapelica, ki je zdaj podružnična cerkev svete Katarine. Tu sta nas pričakala domačina iz Turističnega društva Šumberk. Nadoknadili smo nekaj izgubljene tekočine in se z novimi močmi povzpeli na vrh. Grad je v razvalinah, vendar je z malo domišljije še videti njegovo nekdanjo podobo. V lepem vremenu bi videli tudi hrib, na katerem je nekdaj stal grad Kozjek, a nam tega ni bilo dano.
Po položnejšem spustu smo prišli spet v vas. Ustavili smo se v »Drveni kafani«, kjer je kmečki turizem in ji obiskovalci rečejo tudi Teksas. Ponudili so nam topel čaj in joto. Za prste polizat!
Večina pohodnikov je imela pešačenja dovolj in so poklicali svoje bližnje, za prevoz nazaj do Žužemberka, drugi pa smo po približno isti poti nadaljevali proti domu. Tja smo porabili skoraj tri ure, nazaj grede, z manjšo množico pohodnikov pa dve uri. Pot je bila primerna za vse generacije pohodnikov. Zaključili smo v Žužemberku, kjer smo tudi degustirali potice.
Miran iz Boršta
