Na zadnjo septembrsko nedeljo, 29.9.2019, ko je bilo že večino grozdja v kleteh, smo se planinci planinske skupine Dvor na hitro dogovorili in organizirali za vzpon v visokogorje, saj je bil to zadnji dan z odprtimi planinskimi kočami v podaljšani poletni sezoni.
Tokrat je naš idejni vodja izbral Kamniško – Savinjske Alpe z izhodiščem v Logarski doline, kamor smo se zaradi oddaljenosti odpeljali v zgodnjih jutranjih urah. Zbralo se nas je 26 večinoma kar izkušenih in uhojenih planincev. Z Dvora smo se odpeljali proti našemu izhodišču, kamor smo prispeli po slabih treh urah vožnje. Vožnja nas je vodila preko Luč, ki so se letos kot drugo slovensko naseljen pridružile mreži gorniških vasi Evrope. Poleg zanimivosti vasi je vzbudila zanimanje tudi relativno ozka cesta, ki je stalna in ne zgolj začasno kot je to pri nas ob vzdrževalnih in investicijskih delih. V običajno zelo množično obiskani Logarski dolini, eni najlepših ledeniških dolin v Evropi, smo bili po nočnem dežju in jutranjem rosenju skoraj edini obiskovalci. Ne glede na kisel začetek dneva smo se z zaupanjem v vremensko napoved, ki je obetala vsaj nekaj sonca, odpravili našim ciljem naproti. Usmerili smo se proti slapu Rinka, ki je z 90-metrov padca največji in najbolj obiskan slap v tem delu Slovenije. Za tem smo začeli naš vzpon na prvi vrh, Okrešelj, ki smo ga osvoji po dobri uri hoje. V Frischaufovem domu na Okrešlju (1396 m), ki je obdan je z vrhovi Mrzle gore, Štajerske Rinke, Križa in Turske gore, smo si privoščili prvi postanek za zajtrk. Pot smo nato nadaljevali prot Kamniškemu sedlu. Zložna pot je počasi prešla v steno, ki je dobro varovana, vendar na nekaterih mestih izpostavljena padajočemu kamenju, zato smo si glave zaščitili s čeladami. Ker so bile skale še vedno zelo mokre, okrepil pa se je tudi veter, previdnost ni bila odveč. Po osvojitvi grebena se je pet planincev odločilo še za vzpon na Brano, ostali po smo zaradi vetra in z meglo obdanega vrha raje odpravili v prijetno toplo Kamniško kočo. Naš postanek je bil kar precej dolg, saj smo počakali kolege in kolegico, ki so se odpravili na Brano. Megla na vrhu sem jih je celo za nekaj trenutkov umaknila, zato so bili še toliko bolj zadovoljni. Skupaj smo se opravili v dolino in sicer na drugo stran, v kamniško Bistrico. Zaradi vetra smo se kar hitro spuščali, da smo čimprej prišli v zavetje gozda, pa tudi relativno strma pot omogoča hiter spust, trije med nami pa so ga še pospešili s spustom po melišču. Nekateri zelo hitro, drugi malce počasneje, še vedno pa precej prej kot po planinskih oznakah, smo prispeli doma v Kamniški Bistrici, kjer smo zaključili našo pohodniški del ture.
Sledila je še vožnja proti domu, ki je bila precej krajša kot zjutraj. Pravi zaključek pa je bil na Dvoru, kamor smo prispeli ravno ob začetku tekme naših odbojkarjev. Nekateri so ostali v »navijaški« coni, ostali pa smo se poslovili od ljubiteljev Svetega Petra, kot se včasih poimenujejo člani planinske skupine Dvor, kjer se prej ali slej vidimo.
Valerija Vidmar
