Izjemna življenjska izkušnja: Peak Lenin in Kirgizistan - Suhokranjske novice
Izjemna življenjska izkušnja: Peak Lenin in Kirgizistan, 25. 01. 2020

Trije Suhokranjci in Kočevka so se sredi poletja 2019 odpravili v Kirgizistan z namenom, da bi osvojili 7.134 visok Peak Lenin, ki velja za enega najlažje osvojljivih 7-tisočakov na svetu kot lahko beremo po spletu. Če to res drži, so nam na potopisnem večeru predstavili člani štiričlanske odprave, Damjan, Tim, Stane in Renata. Vsi izkušeni gorniki, so se podali cilju naproti v lastni režiji, brez agencijskih nosačev in podobnih pomočnikov.

Ob fotografijah dokaj nepoznane bivše ruske republike in njenih lepot, ki jo kar štiri petine leži na nadmorski višini več kot 1500 m, skoraj polovica na več kot 3000 m nad morjem in ima kar 30 vrhov višjih od 6000 m, smo številni poslušalci izvedeli vrsto utrinkov, s katerimi se sooči popotnik in jih je nemogoče predvideti. Že v Ljubljani so se soočili z zamudo prevoza proti Dunaju, od koder so odleteli v Oš, drugo največje mesto Kirgizistana. Ker prtljaga ni prispela istočasno s potniki, je bilo treba nanjo počakati en dan, kar so izkoristili za spoznavanje mesta. Kot celotna dežela je tudi Oš pretežno muslimansko, zato so hitro ugotovili, da piva, kljub 40 stopinjam Celzija, v gostilnah ni mogoče dobiti, je pa bil na voljo v trgovinah po za naše razmere izredno nizkih cenah. Trgovine so sicer daleč od nam poznanih nakupovalnih centrov, za Kirgizistan je center tržnica, kjer se je mogoče oskrbeti z vsemi življenjskimi potrebščinami. So pa potrebe domačinov precej skromnejše od naših, dežela je še malo umaknjena od trendov sodobnega sveta in turističnega vrveža, čista in umirjena. Kot turisti iz zahoda so bili večkrat edina atrakcija, s katero so se želeli domačini fotografirati, vendar brez vsiljivosti in denarja. Kar so naši popotniki posebej poudarili, je Kirgizistan dežela, kjer sta poštenje in pomoč sočloveku še vedno vrednota. Nikjer kriminala, tatvin, goljufanja, zato tudi ni potrebnih kontrol kot velja v večjem delu sveta, kjer se moramo neprestano »čekirati«. Gostinec je pritekel za njimi in jim je hotel vrniti napitnino v vrednosti 1,50 eura ob tem, da so štirje jedli za pol evra. Tudi kasneje so imeli še več podobnih pozitivnih izkušenj, ki so za naše današnje razmere precej neobičajne.

Po pridobitvi prvih vtisov o deželi so se odpravili svojemu cilju naproti. Z lokalnim prevozom so se odpeljali do nekaj sto kilometrov oddaljenega baznega tabora pot Peak Leninom. Ker so bili relativno na tesno s časom, so brez posebne aklimatizacije začeli z vzponom. Začetek je bi dokaj obetaven, kmalu pa so ugotovili, da tisoč metrov vzpona na tej višini pomeni mnogo mnogo več kot smo tega navajeni, ko štartamo iz doline. Čez dan peklenska vročina in huda žeja sta hitro izčrpala liter čaja, ki ga je bilo mogoče pripraviti iz staljenega, ne nujno neoporečnega snega, v katerem dnevno opravlja vse potrebe veliko število obiskovalcev. Tudi 20-kilogramski nahrbtniki z vso opremo in hrano, ki so bili sicer pol lažji od tistih s tukajšnjimi profesionalnimi nosači, so postajali vedno težji. Številne razpoke na poti, ki so značilne za to ledeniško pogorje, so zahtevale veliko pazljivost, odhode na poti, ki sicer ni označena kot smo tega navajeni pri nas, in medsebojno navezovanje, pa se je še zgodilo, da je na srečo samo noga zdrknila v razpoko. Če je sonce neizmerno žgalo, pa je vsak oblak takoj mraz in je zahteval hitro oblačenje, prav tako so bile tudi noči izredno mrzle, spanje na tej višini pa je bolj ali manj kratek dremež, saj so običajno štartali tri do štiri ure po polnoči. Vsi ti napori so začeli načenjati zdravje članov odprave. Prebavne težave so skoraj dehidrirale enega izmed udeležencev, drugi se je moral vrniti v bazni tabor zaradi težav z zobom. Posebna izkušnja za slednjega je bilo nakupovanje antibiotika v lekarni v Ošu, kamor ga je usmerila zdravnica iz tabora. Kljub sporazumevanju v različnih jezikih in pisavi, je s pomočjo risanja uspel priti do zdravil in se vrnil nazaj do svojih kolegov. Napoved poslabšanja vremena, izčrpanost in samo še nekaj dni dopusta enega od članov odprav, je privedla do odločitve, da se vrnejo v dolino in osvojitev vrha prepustijo naslednji priložnosti.

Stane in Tim sta se vrnila domov, Damjan in Renata, ki pa sta ostala še teden dni in ga izkoristila za spoznavanje dežele. Spoznala sta tamkajšnji nacionalni park, se družila na piknikih z domačini, ki preživljajo proste dneve kot nekdaj nomadi, v naravi, ob peki hrane, petju in prenočevanju v jurtah. Povsod sta naletela na gostoljubje, na pripravljenost za pomoč in poštenje. Kljub temu da je turistov v deželi izredno malo, sta zadnji dan spoznala Čehinjo in Francoza, ki sta na svojem popotovanju po svetu kar tri tedne preživela v okolici Žužemberka. Tudi pot domov se ni končala brez zapletov, saj se je Renatina prtljaga izgubila in se še vedno pogaja za odškodnino.

Čeprav člani odprave niso osvojili vrha, so vsi zaključil, da je bilo popotovanje izjemna življenjska izkušnja. Človek na takih podvigih spozna, da so cilji dosegljivi, vendar v manjših korakih, potrebno si je postavljati manjše etapne cilje, pa je zadovoljstvo bistveno večje. Besede legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika »kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«, so zelo resnične. Člani naše odprave imajo so našli poti v gorah in hribih, kjer neizmerno uživajo. Verjamemo, da bodo tudi v prihodnje, ob osvojenih vrhovih in tudi brez njih.

Hvala vsem štirim avanturistom, da so se odzvali povabilu Kulturnega društva Dvor in v polni večnamenski dvorani na Dvoru predstavili svojo enkratno izkušnjo.

 

Besedilo: Valerija Vidmar, članica KD Dvor
Foto: Jadranka Meglen, članica KD Dvor



Osnovni podatki
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Vsebina

Vsebine je toliko, kolikor jo prispevate bralci. Vsak prispevek je objavljen, če le ne vzpodbuja sovraštva. K pisanju člankov si vabljen/a tudi ti.