V četrtek, 13. avgusta, smo se spet podali na pot, tokrat v gozdove Kočevskega Roga. Do Luže z avti, potem pa peš na Rdeči Kamen pa na Kunč, se vrnili h koči pri Luži in zaključili s prijetnim piknikom.
Tokrat se nas je zbralo največ, 19, ja, napovedan piknik bolj privabi kot samo hoja in kava na koncu.
Izbor pohoda je za ta čas in za naša leta več kot primeren: senčne hoste, hoja po kolovozih, pripovedi v zapuščeni kočevarski vasi, vabeče sadno drevje, ki še vedno obilo rodi, markacije medvedje šape pa usmerjajo ….Travnata pokošena poljana na Kunču, obkrožena z medvedjo in navadnimi lovskimi prežami, ruševine hiše, kjer še vedno opaziš odprtino za krušno peč, dimnika, ki pogumno opozarjata, da je bilo pod podirajočo se streho življenje.
Nekaj jih je bilo tu prvič, predvsem gospe pa vedo za polje čemaža na Rdečem Kamnu, za cvetoče potonike in perunike ob zapuščenih zidovih, pa za glog in obilje češpelj…
Pri koči na Luži smo posedeli ob urejeni uti in prav teknilo nam je prav vse, kar je prišlo z dveh žarov, Bernardin paradižnik, Majdino pecivo, Dušanovo vino…še s kakšno ciboro smo se lahko posladkali. Čevapčiči že dolgo niso tako dišali…Z veseljem smo prispevali, kolikor je bilo treba.
In pogovor je stekel: virus zaenkrat samo grozeč, kakšna operacija je mimo, kakšna se napoveduje, morda je povezava med postavljanjem 150 fižolovk in bolečinami v kolku, ljubitelji starih Tomosovih mopedov so pred dnevi skupinsko brzeli z Dvora v Kobarid in Mitja je bil glavni, pa mlada družina iz Žužemberka se je priselila na Smuko, česar so vsi veseli…
Skratka, Anica in Stane, lep dan sta pripravila in izpeljala, hvala.
Treba je povedati, da je prostor pri koči last Zavoda za gozdove, potrebno je dobiti privolitev, se obnašati odgovorno, pustiti urejeno, kot si dobil. Prav je tako in prav je, da nadzorujejo.
Zora Može
