Čarne, ki v prekmurščini ponazarja čarobnost, magičnost, mene pa je spomnil na jed »chili con carne«, saj so se mi ob poslušanju zvokov besed iz različnih smeri, v popolni temi dvignile kocine na rokah, prav tako, kot bi pojedel pekoči feferon. Tudi občutek tega dogodka je ostal v meni še dolgo v noč.
Počivam / brez besed / sama / brez misli / v tišini / zato me ne ogleduj kot nekakšnega hrošča. Tako piše v pesmi Skrivaj, v svoji pesniški zbirki Čarne. To je že drugi ciklus pesmi Saške Strnad. Prva zbirka je izšla marca, leta 2014 z naslovom Beneška čipka, v kateri so ujeti trenutki, doživljaji, spomini in srečevanja v Benetkah.
V soboto, 9. junija je v žužemberskem gradu, s pomočjo članov Kulturno-prosvetno in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih »Karel Jeraj«, pripravila recital pesmi iz svojega drugega ciklusa pesmi z naslovom Čarne. To je bila krstna uprizoritev in velika čast za naš kraj. Izvedba je bila pripravljena v popolni temi, v grajski kletni dvorani , saj v temi se človek sprosti, vklopi svoja čutila, posluša in sliši. Tu pride do izraza moč besede. Do zdaj smo bili vajeni poslušati poezijo tudi z očmi, to pa je bila za nas povsem nova izkušnja. Predvsem zame, ki sem vajen vse dogodke spremljati aktivno, z vsemi čutili naenkrat in na vso moč.
Lepo, literatura domače avtorice. Ko sem nekega dne, pred kratkim, hodil po večjem mestu v Sloveniji in si ogledoval znamenitosti, predvsem naslove trgovin, lokalov in kulturnih spomenikov, sem z velikim razočaranjem opazil, da v teh imenih in naslovih skoraj ni več slovenskih besed. Slab občutek je popravil ogled izložbe enih od knjigarn. Naslovi knjig so slovenski, sem in tja kakšna tujka z ipsilonom vmes. Potem pa razočaranje! Avtorji so vsi tujci. Prav, da imamo vpogled v svetovno literaturo, kaj pa domači avtorji? Ali jih ni, ali morajo svoje umetnine izdajati v samozaložbi, tako, pod roko? A …? Pa sem se spomnil dveh ciklusov Saške Strnad, ki sta zagledala luč v temi domače literature. Ni vse tako temno, še imamo umetnike, ki polnijo naše knjigarne!
Tako mineva čas.
Skočim vanj in nato spet ven.
Vsaj do naslednje postaje.
Pravi Saška. Kje bo naslednja postaja? »V Moderni galeriji.« Kaj pa mi, bomo Saško Strnad v naših krajih še kdaj slišali, morda videli? Kdo ve. Čakamo, saj potrpežljivost je božja mast. In se obrestuje.
Miran Jenko
