Pogosto se vprašam, kaj žene ljudi, da preizkušajo svoje meje in se soočajo z nevarnostjo. So lovca in zbiralca kristalov Jacquesa Balmata ter zdravnika Michela-Gabriela Paccarda gnale radovednost, slava, denarna nagrada ali le pustolovski duh, da sta daljnega leta 1786 prva stopila na Belo goro oziroma Mont Blanc? Od vznožja gore, iz Chamonixa na 1000 metrih, do vrha Mont Blanca na 4808 m sta preplezala skalovje, premagovala strma ledeniška pobočja, se soočala z ledeniškimi razpokami, mrazom, vetrom in pomanjkanjem kisika.
Duh Balnata in Paccarda je dosegel tudi suhokrajinski hrib Sveti Peter, kjer je dozorela ideja o osvojitvi najvišjega evropskega vrha zahodno od Urala. Ni bilo treba veliko besed, da se je zbrala osemčlanska odprava.
Pot nas je vodila preko Italije, pod gorskim masivom Mont Blanc, do vasi Les Houches na francoski strani. Oprtali smo si nahrbtnike in se z gondolo dvignili do planote Bellevue (1800 m). Najvišje ležeči tramvaj v Franciji je bil na žalost že teden dni zaprt, tako da smo si lahko le ogledali obnovljeno tramvajsko progo. Tramvaj Mont-Blanc vozi alpiniste in planince že od leta 1907 na višino 2372 m. Krajši oddih smo si privoščili v koči Tête Rousse (3167 m).
Pot nas je naprej vodila preko ledeniške grape Couloir du Goûter, ki jo nekateri imenujejo »aleja smrti«. Previdno smo pogledovali proti vrhu grape, ki ni bila videti nevarna. Stane je stekel po stometrskem prehodu. Na polovici poti je Timček zavpil: »Stane, kamenje!« Zastal nam je dih. To ni bil kamen ali dva, proti nam je letelo od kamenja velikosti teniških žogic do skal velikosti miz. Skale so letele kakšnih 100 metrov, se od tal odbijale na levo in desno in se spet dvigale. Videl sem skalo v velikosti mize, ki se je razletela v skale velikosti stolov. Vrgel sem se v prvo razpoko in se splazil po njej še malo višje, tako tesno ob skali, da sem se je dotikal z ustnicami, saj razpoka ni bila prav globoka. Malo sem dvignil glavo, da sem pogledal leteče kamenje. Spustil sem jo nazaj med skale in si z rokami zakril obraz. Tolažil sem se, da mi nahrbtnik varuje hrbet. Na noge nisem želel pomisliti. V mislih sem si ponavljal, da me ne sme zadeti, saj sem obljubil sinu, da bova zgradila hiško na vrtu. Pomislil sem na deda, ki se je boril na soški fronti. Kolikokrat se je skrival med razpokami, ko so topovski izstrelki metali kamenje na vse strani? Adrenalin mi je izostril sluh, da sem ugotavljal, kako daleč od mene se odbijajo skale in kamenje. Zaslišal sem čuden zvok, kamen se ni odbil od skale, bil je drugačen odboj. Je koga zadelo? V grlu se mi je naredil cmok. Žvižgi so se počasi umirili, dvignil sem glavo in zavpil: »Smo vsi celi?« Odgovor še ni prišel do mene, ko je gora spet zapela. Spet sem spustil glavo in zaslišal približujoči se zvok helikopterske elipse. Ponovno sem dvignil glavo, da vidim, kaj se dogaja. Le dva metra stran je kamen oponašal zvok helikopterja. Počasi se je žvižganje umirilo. Prilezli smo iz svojih skrivališč. Najbližje meni je bil za skalo skrit Tim, ki je videl, kako je kamen priletel med Bogdanovo glavo in ramo ter se odbil od nahrbtnika. Nismo se obirali, hitro smo prečili grapo in umirili srčni utrip. Alpinisti, ki so opazovali z varnega območja, ob pogledu na Bogdana niso skoparili z besedo srečnež. Bogdan se je ponovno rodil. Vzrok za padajoče kamenje in skale je bil, da se je visoko v grapi talil led in je tako popuščala vez med tlemi in kamni.
Do koče Goûter smo morali preplezati še 450 nadmorske višine. Novo kočo, ki stoji ob ledeniku in prepadni steni, so odprli leta 2013 na višini 3815 m. Večerna debata je tekla o letečih kamnih in vremenu. Vremenska napoved za noč se je zelo poslabšala in napovedovali so 47 cm novega snega ter sunke vetra do 100 km na uro. Ob takih pogojih je vzpon na vrh samomorilsko dejanje. Predvideni vzpon smo prestavili z druge na sedmo uro zjutraj.
Veter je ponoči odnesel novo zapadli sneg, kar nam je vlilo upanje na vzpon. Ledeniki v sebi skrivajo razpoke, ki so zelo nevarne za padce in jih zato prečkamo v navezah. Razdelili smo se v dve. Stane, najbolj izkušen alpinist med nami, me je dodelil na čelo prve naveze. Sledili so mi Špela, Andrej in Stane. V drugi navezi so bili Boštjan, Viktor in Tim. Oboroženi s cepini, derezami in v toplih oblačilih smo zapustili varno zavetje koče. Veter je neusmiljeno opozarjal na moč narave. Z vsakim korakom sem vdihnil redkejši zrak, hoja me je začela utrujati, vrv se je napela in me ustavila. Obrnil sem se in videl sklonjene postave, ki so hlastale za kisikom. Kisik, potreben za delovanje celic, je na takšni višini pravo malo razkošje. Postanki so postajali čedalje pogostejši.
V daljavi sem opazil vračajočo se odpravo. Zaskrbelo me je, ker so se prehitro vračali. Ocenili so, da je prenevarno za nadaljevanje, saj so jih sunki vetra kar prestavljali. Zaželeli so nam srečo in se zgubili v belini. Prestopil sem ledeniško razpoko, dvignil pogled in opazil bivak Vallot, pogled se mi je ustavil še malo višje, na samem očaku. Lep je ta beli lepotec. Le še dolina nas je ločila od njega. Korak pri spustu se je sprostil in ponovno smo zagrizli v hrib. Dosegli smo bivak in se skrili v njegovo zavetje.
Veter ni ponehal in čas nas je začel preganjati. Pozno smo odšli od koče in do doline je bila še dolga pot. Padla je težka odločitev, zmagala je modrost nad norostjo. Na višini 4362 m smo se zavedli, da letos ne bomo bližje Mont Blancu, kot smo sedaj. S težkim srcem in upanjem, da se naslednje leto vrnemo, smo se obrnili.
Sestop nas je ponovno vodil čez Grand Couloir, ki je bil sedaj posut z novo zapadlim snegom in ledom. Bližje ko smo bili prehodu padajočega kamenja, bolj smo postajali vznemirjeni. Tokrat se je prikotalil le en kamen z vrha grape. Hitro sem prečil prehod in pogledal nazaj, ko se je Bogdan na poti ravno srečeval z alpinistoma. Utrujenost, hitenje in srečevanje na ozki poti so botrovali napaki. Zapletel se je z derezami in padel ter začel polzeti po pobočju. K sreči je bil v bližini Tim, ki ga je zgrabil za roko in nahrbtnik ter ga potegnil nazaj na pot. Bogdan se je ponovno rodil, drugič v dveh dneh na razdalji 50 metrov.
V večernih urah smo končno dočakali pivo. Žalost zaradi neuspešnega naskoka vrha nas je minila. Če ni šlo letos, bo šlo naslednje leto. Ni pomemben cilj, pomembna je pot. Pot nam krepi telo in duha.
Damjan Kmet
