Na povabilo Kulturnega društva Dvor, da predstavita eno izmed svojih popotniških doživetij, sta Renato Andrejčič in Suzana Jerebič v petek, 4. 11. 2016, v večnamenski dvorani na Dvoru predstavila popotovanje »V Maroko s kolesom«.
Ko ju vprašam, zakaj si za popotovanje izbrala ravno Maroko mi Suzana odgovori: »Zato, ker tam sije sonce, ko je doma deževno in mraz. Ker te v Maroku nihče ne preganja, če postaviš šotor pod njegovo oljko. Ker je v Maroku redkost imeti avto in so ceste še precej prazne. Ker lahko kolesariš čez visoke gore, prelaze, skozi puščave in soteske in zaključiš ob morju. Ker je kilogram mandarin 10 centov in je ustekleničene vode in kruha povsod dovolj. Ker na njivah še vedno večkrat vidiš vprežene osličke kot hrupne traktorje. Ker te ljudje z glasnim »salam« in dvigom rok vedno pozdravijo in je smeh pogost. Ker je tempo življenja na nekaj obratov počasnejši in je skupnost bolj pomembna kot individualnost. Zato«!
Iz Ljubljane sta se Renato in Suzana z Go Optijem odpeljala do letališča v Milanu, od kjer je njuno letalo odpeljalo proti Maroku, Casablanci. Od tu sta se z vlakom odpeljala do Meknesa, od kjer sta (opisano pot v nadaljevanju) nadaljevala s kolesom. Na poti čez Narodni park Ifrane sta spoznala Maročana Hamzo, ki jima je, s krajšimi premori na poti delal družbo. V Azrouju jima je pripravil tipično maroško jed – tajin in pijačo – zelo sladek metin čaj. Seznanil ju je z marsikatero maroško značilnostjo ter z nekaj triki, ki sta jih Renato in Suzana v nadaljevanju poti s pridom uporabila.
Od tu sta vrtela pedala proti Srednjemu Atlasu in prelazu Col du Zad. Gozdovi, polni navihanih opic, so počasi prehajali v bolj pusto pokrajino, ki jo izpopolnjuje barvito gorovje. Na visokogorskem jezeru Agdelmanu de Sidi-Ali sta se utaborila na enem izmed, najlepših divjih taborov na tem potovanju. Pot sta nadaljevala do Richa, od tu do soteske Ziz, proti puščavski Merzougi. V Merzougi sta se preizkusila tudi z bordanjem in smučanjem po pesku.
Kolesarjenje sta nadaljevala ob vznožju Atlasa, mimo sotesk Dodra in Todra, vse do maroškega Hollywooda, čez Visoki Atlas, do prelaza Tizi n¨Tichka. Obiskala sta tudi najbolj turistično maroško mesto – Marakeš. Za vstop v mesto je bilo potrebno prečkati križišče, ki pa je bilo zelo kaotično, natrpano z različnimi vozili, ki so stali »eden čez drugega«. Ker na splošno v Maroku velja na cesti pravilo močnejšega, sta pot podaljšala za kilometer in tako varno prečkala cestišče. V mestu sta si ogledata maroški trg Djemaa el-Fna. V Marakešu sta si prvič in zadnjič na poti privoščila pivo, saj je pitje alkohola prepovedano.
Po več kilometrih kolesarjenja sta se razveselila morja, ki sta se mu približala pri ribiškem mestu Essauria. Tu sta se okopala v mrzlem morju ter najedla dobrih rib po neizmerno nizki ceni. Pot sta nadaljevala proti severu do industrijskega mesta Safija. Mesto in okolico kazi proizvodnja fosfatov. Pot sta zaključila v Casablanci.
Dogodek je pritegnil nezanemarljivo veliko obiskovalcev, ki so z zanimanjem poslušali dogodivščine s poti, na kateri sta Suzana in Renato kot že mnogi spoznala, da ljudi in kraja ne moraš soditi po prvih vtisih. Nekaj začetniških težav (shranjevanje škatel za prevoz koles na letalu ter težavam s prevozom kole z vlakom) sta premagala zelo hitro. S pomočjo nekaj namigov, ki jih je z njima delil Hamza, ki sta ga spoznala na poti pa sta postala prava mojstra v barantanju, ki je v arabskih krajih obvezno. Naučila sta se tudi izogibanju oziroma pravilnemu načinu ravnanja z domačini, katerih prijaznost – želja po zaslužku, včasih presega meje dobrega okusa. Pa hupanje, ki ju je spremljalo celotno popotovanje, ima več pomenov: v pozdrav, umakni se. Vendar sta večkrat na poti slišala prvega.
Na povabilo Hamze sta se podala v hammam. To je tradicionalno javno kopališče. Hammani so ločeni posebej za ženske in moške. Ne Renatu, ne Suzani tovrstne toplice niso bile všeč, zato sta prostor zelo hitro zapustila.
Večina ljudi v Maroku govori francosko (nekdanja francoska kolonija). Z razvojem turizma pa vedno več Maročanov govori tudi angleško, ne pa vsi. Tako je prišlo na poti do zanimivih prigod: namesto bencina, ki sta ga popotnika potrebovala za gorilnik, sta kupila razredčilo, namesto surovih jajc pa sta dobila trdo kuhana jajca.
V treh tednih sta Suzana in Renato prekolesarila približno 1.900 km.
Hvala Suzani in Renatu za slikovito predstavitev.
Napisala: Jadranka Meglen
