Izlet dvorskih upokojencev na prvi jesenski hladnejši, deževen dan, se je izkazal za čudovito doživetje, za kar je zaslužen naš član Jože Glavan. Upokojeni rudar seveda pozna zaprti rudnik kot svoj žep, ohranil je tesne vezi z nekdanjimi sodelavci, zato smo imeli odličnega vodiča.
V ogromnih stavbah so nastala nova podjetja, a garderoba z umivalnico «vašhala« je še na ogled. S številnimi anekdotami nas je Jože nasmejal, tudi bolj žgečkljivih ni izpustil.
Bili smo v tipičnem majhnem rudarskem stanovanju, ki je muzejski primer številnih rudniških bivališč. Kmalu bo verjetno porušeno, saj gosto postavljene stare stavbe zanimajo novo-graditelje.
Izkušnjo rudnika smo doživeli v virtualnem muzeju. To pomeni, da smo se usedli v opuščeni rov, dobili očala in spoznavali delo rudarjev, nato pa se sprehodili in spoznavali orodja.
Razsežnost izkopavanja smo spoznali, ko sta nas Jože in njegov rudarski prijatelj, vodič, zapeljala po okoliških hribčkih, odlagališčih pepela, ki so sicer zatravljena.
Posebno doživetje je bilo ogled cerkve Sv. Martina, umetnostnega spomenika. Prijeten gospod župnik, odličen pevec, je predstavil nekoč »rdeče« Trbovlje s svoje strani, kolegica Marica je zakoncema Glavan, ki sta se poročila pred skoraj 50-imi leti prav v tej cerkvi, izročila darilce, kolega Franc pa zaigral na orgle poročno koračnico.
Po dobrem kosilu nas je do solz nasmejala trboveljska humoristka Joži, ki je v pristnem knapovskem žargonu stresala kosmate. Znala je zašiti vsako moško izzivanje. Dobre volje smo se odpeljali še k najvišjemu dimniku v Evropi, 365 metrov visok je. Služi samo še plezalcem, saj bi elektrarna na premog preveč onesnaževala, plin pa je predrag.
Torej, Jože se je nekoč prvič peljal z vlakom prav v Trbovlje, prvič videl parket prav tam , spoznal ženo, mi pa smo spoznali eno od zelo zanimivih zasavskih mest.
Zora Može
