Naše trinajsto romanje na Brezje 2021 - Suhokranjske novice
Naše trinajsto romanje na Brezje 2021, 12. 10. 2021

Naš tradicionalni pohod iz Žužemberka na Brezje smo letos začeli malo drugače. Že dopoldne smo se dobili na Loki, kjer so nas donatorji prav lepo pogostili. Potem smo točno opoldne tradicionalno hitro odšli izpred žužemberškega gradu na romanje.

Naš odhod so spremljali občinski možje in dame, naši domači pa so nam mahali in nas s pogledom spremljali še daleč naprej po cesti. Če se prav spomnim, so se  jim v očeh bleščale prikrite solze slovesa in mislim, da smo tudi zaradi tega tako pospešili korak. V začetku smo imeli veliko postankov pri prijateljih, ki so nas gostili s pijačo. Silna vročina je bila ravno prava in senca je bila dobrodošla. Namesto kosila, smo pri trgovini Krka v vasi Krka zaslužili malo daljši počitek in sendvič z veliko žemljo. Od tu naprej se je začelo zares. Pehali smo se strmo v hrib po dokaj novem asfaltu, brez postankov do Grosuplja. Kolona se je tako raztegnila, da sva z mojim spremljevalcem ob klepetu naenkrat izgubila sprednje romarje, ko sva to opazila pa še tiste za nama. Ostala sva sama sredi grosupeljskih ulic. Morala sva redke prebivalce, ki so bili takrat v bližini vprašati, če so videli kje koga v takih zelenih fluorescentnih majicah, kot sva se takrat svetila midva v njih. Niso videli nikogar, bila sva izgubljena že prvi dan. Najino muko sva rešila s prenosnim telefonom in s težavo odšla kakih sto metrov nazaj. Kje so dobri stari časi, ko so prijazni domačini znali odgovoriti na vsa vprašanja tujcev? Najina nadloga se je končala na s ceste skritem vrtu, v gostilni, ki sva jo v svojem zanosu prav grdo zgrešila. Osvežilna pijača je bila spet naša prva želja, za večerjo pa je bil pasulj in spet nekaj za poplaknit. Ostali bi še do konca, ampak, vodja Andrej in župan Jože sta nas odtrgala iz naših pobožnih želj in morali smo naprej, v Perovo, kjer naj bi prespali. Farma Perovo je prijetno zatočišče, kjer smo se lahko umili in iztrebili dopoldanske ostanke dobre hrane. Spali smo na lesenih pogradih pokritih s tepihom, v spalnih vrečah, še dobro, saj tako zapozneli fižol ni mogel na sveži nočni zrak.

Drugi dan smo imeli pred sabo najdaljšo etapo našega romanja. Telo, noge in želja po uspehu nas je gnala naprej. Vse težave smo še dobro prenašali. Spet smo romali po asfaltu peš v hrib. Na vrhu ni bilo ničesar, kmalu na začetku spusta pa smo zbudili neznanega prijatelja iz Repč, ki nas je prej vsako leto pričakal s kozarčkom šnopsa. Bil nas je vesel in šilce prav pošteno ognjene vode nam je zelo prijalo. »Gremo naprej!«, nas je prekinil duh romarjev in spust v dolino je bil skoraj navpičen. Le kje so dobili tako strmo cesto? Če bi se mi po nesreči odvezal čevelj in bi se preveč nagnil naprej, bi ves obtolčen, v nepravilnih prevalih končal nekje v robidovju ob cesti. Konec spusta je označila ozka dolina z imeni domačih krajev, podobnih našim, naša stalna postaja v obcestni gostilni pa je bila nagrada za začetni del tistega dne naše poti. Bolj smo se bližali Ljubljani, manj gostiln je bilo v fazi delovanja. Moje telo tudi. Po dolgem romanju smo prišli v Ljubljano. Pri Micki smo si privoščili kosilo, potem pa krenili po neskončni cesti in v pekoči vročini naravnost v središče Ljubljane. Z veliko dobre volje in s pomočjo prirojenega notranjega kompasa in starimi izkušnjami z orientacijo v Ljubljani smo obiskali stanovskega prijatelja z veterine nekje sredi vročine, začetnih žuljev in utrujenih nog. Stara Ljubljana nas je potem spremljala do Tromostovja, kjer smo pri Prešernovem spomeniku strnili nekaj naših spominskih podob. Če bi bilo po moje, bi ostal tam in sedel na toplih kamnih še naprej, a Jorgos, naš tihi spremljevalec, nas je s polnim kombijem pijače čakal nekje blizu parka Tivoli. Morali smo naprej. Mišljeni kratki postanek v Unionovi pivnici se nam je tako zavlekel, da smo že mislili žejni nadaljevati, predno smo dobili vrček želene življenjske tekočine s tremi črkami, ki ni kri ampak pir. Kar malo nezadovoljni smo nadaljevali do hotela Medno, kjer so nas lepo sprejeli, potem pa naprej do Medvod. Pri tradicionalnih prijateljih Karmen in Safetu smo bili deležni prijetne dobrodošlice, okusne obare – oh, nekaj z žlico – in pohančkov. Postlali smo spalne vreče v prostore, ki so nam jih namenili prijazni gostitelji in odšli namakat boleče, ožuljene noge v mrzlo Soro. Pa niso imeli vsi žuljev in bolečin. Je že tako, da je staro telo bolj občutljivo kot mlado. Po osvežilnem knajpanju, smo presenečeni opazili, da je z nami tudi Rezi in v mislih videli, kako nam bo od Andrejkota iz Žužemberka prinesla pladenj z vročo kavo. Rezi in njen soprog sta nas dober del poti spremljala in nam nudila potrebno pijačo iz hladilne torbe.

Zvečer smo se odpravili čez most nad Soro v gostilno Tri mačke. Mogoče tudi štiri, kdo ve,  po dveh urah je bilo mačk veliko več, še več pa zjutraj. S seboj sem vzel moj kukulele in z njo podil ostale goste. Saj ne, da bi težili, prav lepo smo večglasno peli ob spremljavi male havajske ukulele. Ni bilo dolgo, ko smo s svojim obredom priklicali našega direktorja občinske uprave, ki nam je s harmoniko prišel v pomoč. Vsi pobegli gostje so se vrnili in s seboj pripeljali tudi prijatelje. Bilo je tako veselo, da so najpogumnejši tudi plesali. Žal je vsega dobrega in lepega prehitro konec in tako smo tudi mi prehitro končali našo zabavo. Odpravili smo se spat, vsak v svoj prej pripravljeni kotiček. Nekaj jih je spalo zunaj, s streho iz zvezd in travo za ležalnik. Proti jutru je padla rosa in oblezli so jih polži. Bili so vsaj meter dolgi in debeli kot zračnica od traktorja. Zbudili so se vsi limasti in se komaj spravili na noge.

Slovo je bilo spet težko. Ker smo fejst fantje, smo bili deležni prijaznih pozdravov, prijetnih objemov in obljub, da spet pridemo. Jutranjo kavico smo spili v bifeju pri prijateljici, zamenjali majice v fluorescentno rumeno in se odpravili naprej proti Zbilju in Kranju. To je bila po pričakovanju najbolj vroča etapa. Tudi nekdanjih naših tradicionalnih postojank v prav dobro, v prostor postavljenih gostilnah, ni bilo več. Pobrala jih je vročina, ali pa Korona. Morali smo si pomagati z zdravo kmečko pametjo. Med potjo, med počitkom v kavarni in slaščičarni Lun’ca, nam je v vizito prišel podžupan Kranja g. Robert Nograšek. Prijetno smo se pogovorili, jaz pa z mojim ukulele nisem priklical glasbenikov izpred treh let, ko smo tukaj veselo skupaj zaigrali nekaj polk in valčkov. Žal smo spet morali na pot. Obiskali smo lepi razgled nad dolino Sore, polizali sladoled na bencinski črpalki, kjer smo osrečili neznano motoristko z našim prijetnim klepetom in plačilom goriva. V pričakovanju konca današnje etape smo priromali v Bistrico, v gostilno in picerijo Sonja, kjer smo imeli daljši postanek in okrepčilo pri prijaznih ljudeh. Do Podbrezja je bilo še nekaj korakov, ki jih nisem več štel, saj je bila naša današnja hoja vsa brezčasna, dolga in zelo vroča. Prav blizu pa vseeno ni bilo, ker se je na koncu poti hotel že delati mrak. Prenočili smo spet v Pirčevem domu Tabor pri podružnični cerkvici Marije sedem žalosti. Lani nas je bilo sedem in smo vsi spali notri na mehkih jogijih, letos nas je bilo dvanajst apostolov in Papež, zato so nekateri, ki so jih prejšnjo noč oblezli polži, spet spali zunaj na mehkem travnatem ležišču. To noč smo bili daleč od Sore in tudi polžev ni bilo blizu.

Letos tudi cerkveni zvon ni bil trudne pozne ure, tudi zgodnjih ne, ali pa ga jaz nisem uspel slišati. Zjutraj sem ob napovedani uri nekaj zaspancev zbudil z glasnim brenkanjem na ukulele in z improvizirano budnico nežno zbezal romarje iz toplih ležišč. Imeli smo še zadnji kos torte, najkrajši odsek poti do Brezja. Bila je nedelja in oblekli smo bele majice, se spustili do kmetije, kjer nas je zmeraj pričakala gospodinja Cirila z vročo pravo kavo. Ni je bilo, prav te dni je odšla na zaslužen dopust, nekam na lepše. Močno vročo kavo nam je skuhala hčerka in nam po prijetnem klepetu zaželela srečno pot.

Naši ožuljeni čevlji v poletnih kratkih hlačah z utrujenimi in bolečimi nogami, ki so nas morale prenašati še teh nekaj dolgih kilometrov do Bazilike Marije pomagaj na Brezju. Nedeljska etapa je bila kratka, zanimivo dinamična in predvsem boleča. Mašo smo doživljali v senci gozdička nad prepolnim predstavitvenim prostorom. Tam so nas potem pričakali in pogostili prijatelji – donatorji. Zmogli smo! Opravili smo romanje z dobrimi željami za nas, naše bližnje in vse Suhokranjce, kot smo to povedali v intervjuju za televizijo.

Miran Jenko

 



Se strinjate s pogoji PCT?

View Results

Loading ... Loading ...

Prihajajoči dogodki

Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
×
#dogaja