V nedeljo, 7 novembra 2021, smo v organizaciji Turističnega društva Suha krajina izvedli že osmi pohod od žužemberskega do šumberskega gradu. Letos lahko napišem, da je bil to pravi pohod in ne tako v sanjah kot lanski.
Tega pohoda nismo na veliko oglaševali zaradi jesenskega obdobja razsajanja virusa korone. To je bil še zadnji dan, ko so virusi smeli prosto letati. Naslednje jutro, v ponedeljek, pa so morali biti že bolj tematsko usmerjeni in druženja ni bilo mogoče več izvajati. Tako se nas je zbralo trinajst pohodnikov in pohodnic na blizu deset kilometrov dolgi poti po hribih in dolinah Suhe krajine, po travnikih in gozdnih poteh, po listju in blatu, mimo vinorodnih goric in prijaznih ljudi. Tudi letos smo imeli pasje spremstvo ameriške prinašalke Evan. To je na gozdnih poteh zelo priročno, ker imajo klopi raje pse kot ljudi. Prvi postanek smo imeli na Cviblju pri kostnici padlim borcem, okrepčilo pa na domačiji župana Jožeta Papeža, ki nas je pogrel s protivirusnim napitkom.
Iz izkušenj vem, da taka mala doza »antigripina« da veliko energije utrujenemu telesu. Z lahkoto sem sledil dirkajočim vodečim v koloni, čeprav je po dvesto korakih občutek moči upadel in moje ostarelo truplo je izgubilo vso zalogo energije. K sreči nas je pred koncem gozda blizu Trlepove kapele pričakal kamniti šumberski škrat. Radovedni spremljevalec pohodnikov je malo pred nami iz zemlje porinil svojo vedoželjno glavo in ustavil našo radovedno kolono. Mnogi teh škratov ne opazijo, ker mislijo, da živijo le v domišljiji pisateljev. Nam pa je prijazno dovolil, da smo se z njim slikali.
Letos smo šli najprej v »drveno kafano«, leseno zatočišče kmečkega turizma blizu vasi Podšumberk. Lidija nam je pripravila odlično obaro in skodelico »kuhančka«. Vse odlično! Šele potem smo lahko končali naš pohod do gradu Šumberk. Tudi tam smo bili deležni ognjene vode šumberskega graščaka, ki nam je počasi ublažila razbijanje srca, ko smo se v močan hrib pehali mimo obnovljene kapele svete Katarine na grad Šumberk.
Grad Šumberk je bil zgrajen okrog leta 1106. Šumberska dinastija Ortenburžanov je v času svetih vojn izumrla in grad leta 1443 zapustila Turjačanom z Žužemberskega gradu. Tako smo si malo v »žlahti« in dobri odnosi so ostali.
Letos nismo pešačili nazaj v Žužemberk. Odpeljali so nas gasilci PGD Log pri Žužemberku. Večina utujenih je odpotovala domov, nekaj naših stalnih gostov prireditve Društva kmečkih žena Suha krajina pa se nas je obvezno ustavilo na zaključku 6. državnega in 7. društvenega ocenjevanja na razstavi potic v »stari Iskri«. Potice so bile odlične, bodoče vino tudi, vsi zelo prijazni, mi pa zadovoljni.
Miran Jenko
foto: Željko Ivekovič
