Letos je bila osrednja tema pohoda Jurčičeva Kozlovska sodba v Višnji gori, ki so jo predstavili tudi v madžarskem jeziku. Organizator PD Polž iz Višnje Gore je polek vsakoletnih postojank s štampiljkami in gostinjskimi dobrotami, pripravil tudi kviz iz življenja Jurčičevih literarnih junakov. Večina pohodnikov se je v Višnjo Goro pripeljala z brezplačnim vlakom iz smeri Ljubljane in Novega mesta.
Pot smo začeli med več kot 5000 glavo množico v Višnji Gori. Povzpeli smo se do Mestnega trga in pred Mestno hišo plačali startnino. Nadaljevali smo mimo Valvasorjevega vodnjaka, ki ga je leta 1872 vlila Železarna na Dvoru in prisopihali do razvalin Starega gradu. Od nekdaj deželnega gradu gospode Višnjegorske ni ostalo skoraj nič. Nekaj pokončnega in razmetanega kamenja, mlado grmičevje in suha trava. Vidi se, da manjka ženska roka, ki bi to ropotijo pospravila. Edini okraski so cvetovi teloha. Letos graščaka ni bilo, smo si pa dali na lice narisati polža. Potem je šlo naprej po polžje. Nekaj stojnic z dobrotami in table literarnega kviza. Ni bilo prav težko, saj Kozlovsko sodbo dobro poznamo pa še kozel Lisec nam je pomagal z namigi.
Na Polževem smo imeli daljši počitek s prigrizkom in pijačo iz nahrbtnikov potem pa smo se zagrizli po smučišču navzgor do cerkvice Svetega Duha iz 15. stoletja, ki je tudi najvišja točka pohoda. Naprej se pot zravna in bi se tudi zdolgočasila, če ne bi bilo napisov in vprašanj o junakih in dogodkih iz Jurčičevih del.
Hodili smo tudi mimo hriba Kravjek z razvalinami gradu Roje. Grad ima več imen: Roje, Kravjek, v nemščini Weineck, Jurčič pa ga je imenoval Slamenice in mu namenil leta 1866 prvi slovenski roman Deseti brat. Martinek Spak, nezakonski sin graščaka Slamenic Piškava, si je nadel nadimek deseti brat in se hotel maščevti za trpljenje svoje matere. Srečal se je z Lovrom Kvasom, ki je bil tudi namenjen na Slemenice, da bi poučeval in si s tem prislužil šolnino za nadaljevanje študija. Lovro in Manica, ki je bila obljubljena Piškavovem sinu sta ze zaljubila in vso stvar hudo zakomplicirala. Martinek je vse to plačal z življenjem, Piškav se je umaknil v samoto, Lovro in Manica pa sta podedovala Slamenice in srečno živela do smrti.
Resnica pa je taka: Ulrik in Filip Salzburški sta si leta 1256 razdelila podedovane gradove. Ulrik si je vzel Ljubljanski grad in grad Kostanjevica, Filip pa koroška gradova Himmelberg in Wernberg ter gradova Sostro in Kravjek. Grad Kozjek je tekom stoletij menjal nekaj lastnikov, dokler ga niso grofje Celjski povsem razdejali. Dobro jim je uspelo, saj ga danes ni več kot del zelo porušenega in zaraščenega obrambnega zidu.
Skozi vas Oslica smo mimo prijaznih domačinov s stojnicami dobrot kar naenkrat prišli do Muljave prav na Jurčičevo domačijo. Tu nas je pozdravil pravi lik Josipa Jurčiča, ki ga je upodobil predsednik Kulturnega društva Josip Jurčič Muljava Igor Adamič. Tudi Župan Ivančne gorice je imel svojih pet minut govora, za udeležbo pa se nam je zahvalil predsednik Planinskega društva Polž Aleš Erjavec. V naravnem amfiteatru, kjer še zdaj občasno živijo junaki Jurčičevih del, smo poslušali Adija Smolarja, potem pa smo morali počasi zapustiti prijetno vzdušje.
Doma me je gospa žena spet vprašala: »Kako je bilo?« Kaj naj rečem? »Dobro«, kaj več tako ni bila pripravljena poslušati.
Miran iz Boršta
