Življenje v Afriki, 2. del – moj pogled na deželo in ljudi v Tanzaniji

Ponovno sem se odpravila v Tanzanijo, tokrat kot prostovoljka. Pet mesecev sem delala z otroki, starejšimi Masaji in vdovami ter doživela pristno afriško naravo. Zadnji dan marca sem svoje doživetje predstavila na Dvoru v sodelovanju s Kulturnim društvom Dvor.

Afrika je dežela nasmejanih ljudi, safarijev, nacionalnih parkov in Masajev. Je pa Afrika tudi kaj drugega. Kot prostovoljka sem jo doživela malo drugače, lahko bi rekla bolj pristno in globlje, ne le na površini, kjer vse izgleda privlačno, pestro in pisano.

Arusha in nevladne organizacije

Dva meseca sem bila v Arushi, to je večje mesto s 400.000 prebivalci, cestami, gostim in kaotičnim prometom, kjer sem kot pečec imela na začetku kar nekaj izzivov, da sem se navadila, najprej na to, da vozijo po levi strani ceste, nato pa še na to, da boda boda vozniki (motor taxi) ne upoštevajo nobenih prometnih znakov. Najraje sem se sprehajala po kakšnih mirnih soseskah, kjer ni bilo ljudi, saj v centru nisem imela miru, ker me je vedno našel kakšen agent iz turistične agencije, ki mi je ponujal safari, pohod na Kilimandžaro ali pa kakšen lokalec, ki mi je hotel pokazati lokalno tržnico. V Arushi sem kot prostovoljka pomagala v dnevnem varstvu (vrtec in mala šola skupaj), kjer so otroci stari od 1 do 5 let.

Prvi mesec sem živela pri lokalni družini v naselju, kjer živi precej revno prebivalstvo, nekateri celo v barakah. Od tu sem se z lastnikom te nevladne organizacije vsak dan vozila v dnevno varstvo v naselje s premožnejšimi družinami, kar se je poznalo tako pri opremljenosti in urejenosti dnevnega varstva kot tudi pri samem delu. Otroci so govorili angleško, učiteljice so z njimi lepo ravnale (skoraj tako kot pri nas, kajti sicer je v Tanzaniji dovoljeno, da otroke v šolah tepejo) in na voljo so imeli igrače in knjige. Drugi mesec sem se preselila v drugo okrožje. Ta lastnik nevladne organizacije ima svoje dnevno varstvo, a tukaj se je poznalo, da so otroci iz revnejših družin, angleško tudi niso znali niti se niso učili. Moram priznati, da mi je bilo tukaj kar težko gledati, kako so učiteljice ravnale z njimi in v kašnih razmerah so preživljali dneve. Okoli trideset otrok je bilo natlačenih v majhen prostor, kjer so v eni klopi sedeli po štirje, ves čas so vpili, nekateri so se igrali, drugi tepli….Lastnik mi je navdušeno povedal, koliko otrok ima in da si jih želi še več. To, da bi jih jaz rada učila angleško, da jih dajmo razdeliti v dve skupini, da se bodo starejši lahko učili pisati, mlajši pa se bodo lahko igrali, sploh ni hotel slišati.

Takrat sem dojela, kar se mi je začelo svitati že v prvem mesecu, da je imeti šolo ali dnevno varstvo, dobičkonosno in da tukaj ne gre za nobeno pomoč otrokom, da bodo prišli do izobrazbe. In da mi prostovoljci smo dobrodošli, ker si z nami delajo reklamo, saj smo beli, od nekaterih dobijo pa še denar. Zato sem za tretji mesec bila v dilemi, kaj narediti, saj mi do tovrstnega »prostovoljstva« ni bilo več. Otrokom sem resnično dala, kar sem lahko po svojih najboljših močeh, a tu se je končalo. Takrat mi je na pot prišla gospa, belka, ki ima nevladno organizacijo in deluje na področju Mondulija, kjer sem bila že prvič. Navdušena, da se vračam v zeleno okolje (v Arushi sem neznansko pogrešala drevesa in naravo, bil je samo beton in hrup) in da bom del tima, ki pomaga Masajem, sem se odpravila v Monduli. In podaljšala vizo še za 3 mesece.

Monduli in pomoč Masajem

Dva meseca sem bila v Monduliju, živela sem s tremi otroki, starimi 4, 6 in 10 let ter pomagala kot prostovoljka. Pomagali smo starejšim Masajem tako, da smo jim plačali zdravstveno oskrbo, jim kupili osnovni paket živil (moka, sladkor, sol, olje, fižol), oblačila in postelje. Za vdove smo organizirali projekt namakalnega sistema, da bodo lahko tudi v sušnem obdobju pridelale zelenjavo (mboga je zelenjava, ki jo tam vsi jedo) – za prodajo in za svoje potrebe. Usoda masajskih vdov te resnično pretrese. Namreč, ko umre mož, žensko moževa družina vrže na cesto z otroki vred. Ta ženska nima izobrazbe, niti svojega denarja, poleg sebe ima pa še vsaj tri otroke če ne več, ki jih bo morala nekako preživeti. Mi smo jim pomagali tako, da smo jim iskali možnosti za zaslužek in s paketom osnovnih živil vsak mesec. Včasih pa tudi s plačilom šolnine in drugih stroškov.

Skromnost

Kaj vse vidiš, ko prideš v te masajske vasi – ljudje živijo brez elektrike, brez vode (ponjo morajo vsak dan hoditi po nekaj kilometrov) in brez vseh nešteto stvari, za katere mi mislimo, da jih nujno moramo imeti. To mi je dalo misliti, kako malo stvari imam jaz tam in preživim, resnično mi ni nič majkalo. »Skromnost« – to mi je ves čas odzvanjalo v glavi: kako ima deset otrok en avtomobilček, narejen iz plastenke in deščice ali žogo iz vreč, povezanih z vrvjo ali kako otroci praznujejo rojstni dan (tisti srečneži, ki sploh ga) – en bonbon za vsakega, dva žvečilna gumija, košček torte (če le ta sploh je) in brez daril ali pa kako preživijo Božič brez daril – otroci tam ne poznajo Miklavža, Božička in Dedka Mraza. Ko sem prvič v življenju doživela Božič v miru in tišini, brez vsega »pompa« in vse praznične navlake, ki jo imamo v našem svetu. Ali res vse to potrebujemo? Brez reklam, okrašenih trgovin in letakov, kaj vse je treba kupiti za praznike, ti ostane samo še razkošje tišine. Da se lahko obrneš vase. Meni je bil tak Božič resnično všeč. In tudi Silvestrovo.

Hvaležnost

Takoj za skromnostjo pa je prišla hvaležnost. Hvaležnost za vse, kar imamo. To, da imamo vodo – da odpreš pipo in si natočiš čisto vodo, si umiješ roke, se stuširaš. In voda kar teče, je ne zmanjka. Tam pa so odvisni od dežja, v hišah nimajo vode. Vodo zbirajo v vedrih in ta voda ni čista, pač taka kot pade z neba. Hvaležnost za to, da imamo tako obilje hrane – odpreš hladilnik in ne veš, kaj bi izbral, ravno tako v trgovinah, polne police. Tam v hišah ni hrane. V večini trgovin lahko kupiš samo osnovne stvari. Nimajo elektrike, zato nimajo hladilnikov. Poleg tega hrano kupujejo sproti, ko dobijo denar. Otroci morajo počakati, da se starši vrnejo zvečer domov, da dobijo za jesti. Nisem videla, da bi otroci jedli piškote in bonbone tako, kot je to pri nas. Samo ob redkih priložnostih. Tam imajo dva obroka na dan – zajtrk in večerjo. Brez vmesnih priboljškov, ker jih ni. Hvaležnost, da imamo kakovostno in praktično brezplačno izobrazbo. Poleg tega, da imajo šolnino (tudi v državnih šolah), otroci v šolah nosijo uniforme, kar predstavlja še dodatni strošek za že tako majhen družinski proračun. Spoznala sem učiteljico, ki ima v razredu 100 otrok. Sem jo vprašala, kako jih umiri, pa je rekla, da se s tem ne ukvarja, saj da je ravnatelj rekel, da naj kar pove, kar ima v učnem planu, to, ali jo bo kdo slišal in ali bo kaj naučila otroke, ni njen problem. In nenazadnje, hvaležna sem, da sem rojena kot ženska v Sloveniji. Masajke že kot 14-letne punčke poročijo z 20 ali 30 let starejšim moškim, ki ima lahko že kakšno ženo. Starši te punčke dobijo zanjo denar, tako da je večini staršem v interesu čimprej poročiti svoje hčerke. Nekateri to na skrivaj naredijo, medtem ko je dekle v osnovni šoli in ko se po koncu šole vrne domov na počitnice, jo že poročijo. Čeprav si je to dekle morda želelo naprej v srednjo šolo, to zdaj s poroko ni več mogoče. Tako ženska postane pravzaprav last moža. Te ženske nato rodijo od 7 do 10 otrok, za katere morajo same skrbeti, kuhajo, delajo na njivi, vsak dan hodijo po več kilometrov po vodo in so srečne, če voda je, sicer nimajo kaj skuhati. Njihova osnovna hrana je ugali, neke vrste bela polenta, ki jo skuhajo na vodi. Običajno nimajo izobrazbe, nimajo svojega denarja, so praktično brez pravic.

Pristno doživetje narave

Zadnje tri tedne bivanja v Tanzaniji sem se odločila, da si vzamem zase in da obiščem družino, pri kateri sem bila prvič. To je majhna vasica v Monduliju na 1.800 m n.v., kjer je čez dan do 30 stopinj, s čudovito naravo, mirom in tišino. Že ko sem bila prvič, sem si želela videti žirafe, a takrat mi ni uspelo. Zato pa sem si zdaj izpolnila to željo. Nisem si pa želela safarija, džipov in glasnih turistov, kjer so v bistvu ljudje v kletkah in živali spuščene. Želela sem doživeti pristno izkušnjo z zavedanjem, da sem jaz gost v njihovem okolju in ne obratno. Približno eno uro vožnje stran je pokrajina, kamor smo se podali že zelo zgodaj, da ujamemo živali še preden se pred soncem skrijejo v senco. Z lokalnim vodnikom smo bili dogovorjeni, da nas bo vodil čez gozd, a ko smo prispeli do njegovega bivališča, nam je žena rekla, da ga ni doma. Kako tipično za Afriko – se dogovoriš, potem pa ni tako. Žena je povedala, da so ponoči hijene napadle krave, pri sosedu pa je bil celo gepard in da sta šla sosed in mož na lov za njimi. A da ni nobenega problema, da nam bo njegov sin pokazal žirafe. Tudi to je tipično: »Hamna shida« ali »No problem« rečejo in že smo hodili za njenim sinom, ki pa je imel komaj 12 let in po kakšne pol ure smo ugotovili, da mu ni najbolj jasno, kaj delamo. Zato smo se odločili, da gremo od tam naprej raje kar sami. In smo šli. Najprej smo videli gazele in antilope, ki so kot naše srnice, precej boječe in jih vidiš res le od zelo daleč pa še to, ko že bežijo. Nato smo naleteli na okostje žirafe in ko sem se že nekako sprijaznila s tem, da pač nimam te sreče, sem pri drevesu, kamor sem zrla, opazila, da ima tisto drevo neko čudno deblo. Potem se je to deblo začelo premikati in prikazala se je – žirafa! V vsej svoji veličini se je s počasnim in gracioznim korakom prikazala izza krošnje. Tako sem bila presunjena, da sem pozabila fotografirati. Potem se je ustavila in me pogledala. Takrat sem dojela, da to je to, kar sem želela doživeti – doživeti ta stik na povsem naraven način, stik z njo v njenem naravnem okolju. Žirafo sem že velikokrat videla v živalskem vrtu, a s tem se to nikakor ne more primerjati.

Vsa ta doživetja čudovite narave, miru in tišine, kjer se res lahko »odklopiš« od vsakdanjih obveznosti, hitenja in skrbi, se notranje umiriš in bolj začutiš, nabereš novih moči, zdaj pripravljamo program – pristno afriško izkušnjo v naravnem okolju Masajev, saj si želimo, da bi tudi drugi lahko vse to doživeli. V kolikor vas zanima kaj več o programu, mi lahko pišete na naslov: tinkara.filac@gmail.com.

Na predstavitvi sem ponudila čaj Masala, ki sem ga pila ves čas tokratnega bivanja v Tanzaniji in mislim, da je imel tudi zasluge za to, da nisem imela nobenih težav s prebavo zaradi nečiste vode (poleg tega, da sem res dosledno vso zelenjavo in sadje vedno umila s sodo bikarbono). Če vam je všeč pekoč okus in aroma ingverja, so tole sestavine, ki jih imate zagotovo vsaj večino že doma: cimet, kardamom, klinčki, črni poper, muškatni orešček in ingver v prahu. Jaz dodam še sveže nariban ingver, da se malo pokuha v vreli vodi skupaj s temi zmletimi začimbami, cca 10 – 15 minut naj vre. Oni ga pijejo zelo sladkanega in z mlekom, jaz pa ga imam najraje kar brez vsega.

Opomba

V članku opisujem življenje in ljudi v Arushi in v Monduliju, kjer sem živela skoraj pet mesecev in to ne velja za vso Tanzanijo, saj je država zelo velika, tako s takimi majhnimi vasicami kot tudi večjimi in razvitimi mesti (na primer Dar es Salaam).