V nedeljo se je obetal lep sončen dan, pripravljen nalašč za izlete in pohode. Odločili smo se za zimski vzpon na Begunjščico, 2060 metrov visoko lepotico v Karavankah.
Ob petih zjutraj smo se dobili na Dvoru in se odpeljali proti Ljubelju, 1058 m visokem prelazu med Slovenijo in Avstrijo. Tja smo prišli nekaj pred sedmo, se »okomatali« in krenili po opuščenem smučišču proti koči na Zelenici. Že takoj pri prvem stolpu nekdanje sedežnice smo opazili velike kolobače z navito jeklenico in Andrej je veselo pripomnil: »Glej, imajo nove zajle, izgleda, da bodo žižnico spet zagnali«. Kasneje smo izvedeli, da se je hudo motil. Jeklenice niso bile nove, ampak stare, ki so jih sneli s stolpov. Žal pomeni »Zagon nekih dejavnosti v Sloveniji«, da jih bodo zagonili in ne, da jih bodo zagnali!
Pot proti Zelenici je prijetna, do koče na Vrtači (1288m) rahlo strma, potem se pa postavi pokonci, da navaden sprehajalec komaj sapo lovi. Za opuščeno smučišče je bilo neverjetno veliko smučarjev, ki smo jih prehitevali, ko so s »psi« na smučeh drsali proti vrhu, ali pa so nosili smučke kar na hrbtu. Tisti, ki so se že spuščali pa so se nas spretno izogibali. Ves čas smo razmišljali o tem, kakšno škodo si delamo, ko ne skrbimo več za dobrine, ki nam jih ponuja narava sama.
Koča na Zelenici je 1536 m visoko v zatrepu med Begunjščico, Vrtačo in obmejnimi vrhovi. Včasih je bila zimsko zatočišče smučarjev, poleti pa prijetna izletniška točka številnih izletnikov in planincev. Za planince je še vedno prijetno počivališče in izhodišče za številne ture v Karavankah. Časa smo imeli samo za dopoldansko kavo, potem pa v dereze, cepine in čelade in vzpon čez Šentanski plaz na vrh Begunjščice.
Ko smo se še vzpenjali po smučišču, smo gledali temne pike, ki so se premikale na levi strani smučišča, po Šentanskem plazu, sem si mislil: »Kakšni ekstremni norci so to, ki lezejo po tej nevarni strmini. Le kam gredo?« Zdaj smo pa tudi mi lezli do gležnjev po gnilem snegu nekam gor proti vrhu. Višje, ko smo prišli, bolj trd je bil sneg pa tudi strmina je bila vedno hujša. Počasi smo zavijali proti desnem prehodu proti Begunjščici, pot se je ožala, skale so se približevale na levi in desni, strmina pa je grozljivo naraščala. V začetku je še bilo nekaj stopinj, potem pa je postalo snežišče bolj gladko in trdo. Dereze so se sicer lepo vsadile v trd sneg, cepin sem pa moral z vso preostalo močjo zapikovati v vertikalo, da sem se lahko solidno varoval v teh težkih pogojih. Imel sem občutek, da lezem po lestvi, po kateri si moram sam sproti izdelovati kline, da sploh lahko kam pridem. Andrej in Viki gotovo s tem nista imela težav, saj sta me pustila krepko zadaj.
Veliki vrh se imenuje najvišja točka Begunjščice. Zdaj je bila še kak meter višja, ker je bila ragledna tabla pod snegom. Stali smo na vrhu in prosili pohodnike, da nas slikajo. Za nami je bil Triglav, na desni Stol, okoli pa skoraj vsa Slovenija. Pogled z Begunjščice je veličasten, kar so ugotovili že Avsenikiv svoji pesmi: »Na Roblek bom odšel, bom ljub´co s sabo vzel …« Mi nismo šli do Roblekovega doma, ker je na drugi strani Begunjščice. Ljubice so nam bile dereze, čeprav so imele že svojega partnerja cepina in priležnico čelado.
Spust z Velikega vrha smo napravili malo nižje pri Šentanski vrtači (1968 m) in prišli na isti plaz malo nižje. Če mene vprašate, je bila to ubijalska strmina s popoldanskim gnilim snegom, v katerega smo se malo nižje ugrezali do kolen, pred kočo na Vrtači pa se mi je v sneg pogreznila že cela noga. K sreči smo bili blizu smučišča z bolj steptanim snegom. Bilo je že tako hudo, da sem se bal, da mi bo zmrznilo oné, če bom prepočasi hodil.
Koča na Vrtači je odptra, oskrbnik je prijazen, toplo sonce in prijetna družba nam je dala dodatnih moči, da smo varno prišli do avtomobila in se odpeljali domov. Ni mi treba niti omeniti, kako je na Dvoru pasal točen pir!
Miran iz Boršta
