Predstavnikom mlajše generacije se danes prav gotovo zdi smešno, da bi moški za 8. marec prinesel ženski rdeči nagelj, čokolado, vstopnico za kino, steklenico rdečega vina, parfum ali bombonjero. Starejši pa se še dobro spominjajo let, ko dan žena nikakor ni šel mimo, ne da bi bile ženske deležne cvetlic, stiska roke ali poljuba. V podjetjih so ženske dobile skromno pozornost, prej so zaključile z delom, lokali na 8. marec pa so bili rezervirani za ženske. Vrhunec praznovanja 8. marca je doseglo v osemdesetih, delno tudi še v devetdesetih letih. Praznovanje je zajelo ves ženski spol, od šolark do upokojenk. Danes se ob 8. marcu pogovarjamo predvsem o ženskih pravicah, velika, bučna praznovanja, kakršna so bila nekoč, so šla v pozabo.
Moji spomini na praznovanje 8. marca so zelo prijetni. Spomnim se, kako so nas učiteljice pripravljale in učile recitirati in peti pesmice o mamicah. Kako ponosno smo korakali iz Osnovne šole Dvor do podjetja Novoles. V njihovi menzi smo nastopali pred ženskim občinstvom. Ponosni otroci, še bolj ponosne ženske, mamice. Mnoge s solznimi očmi in vsaka z nageljčkom v roki. Za zahvalo smo otroci dobili osvežilno pijačo oro ali kokakolo. Za tiste čase neprecenljiva pijača!
In kakšni so vaši spomini na 8. marec?
Magda Kastelic Hočevar, upokojena učiteljica, Žužemberk
Najbolj se mi je vtisnil v spomin 8. marec izpred kakšnih 40 let, ko sem bila v Ljubljani ob 11-ih ponoči okradena. Sindikat nam je podaril gledališko predstavo. Po koncu sva šli s sestro Lilijano k prijateljici v Šiško. Ko sem stopila iz nabito polnega trolejbusa, sem ugotovila, da sem brez denarnice. Šofer je celega »krpana« zapeljal na policijsko postajo v Šiški, kjer so policisti pobrali nekaj ljudi in jih zasliševali. Medtem ko so me popisovali, so klicale tri ženske na pomoč zaradi partnerjevega nasilja. Za njihov praznik so bile tepene. Na dan žena. Pri Evropi so enega zabodli. »Prav figa, ena denarnica. Važno je, da sem živa in da nimam »dedca«, ki bi me pretepal« sem si mislila in se poslovila.
Arlette Cundrič – van Driel, samostojna turistična vodnica, Gradenc
Na Nizozemskem ta praznik ne praznujemo. Sploh ga nisem poznala, dokler nisem prišla živeti v Slovenijo. Prvič sem to doživela v Osnovni šoli Žužemberk, ko so otroci pripravili nastop za nas mamice. Na Nizozemskem poznamo samo materinski dan, ki je tretjo nedeljo v maju. Na ta dan smo otroci ustvarjali umetnine in poleg napisali kak kratek verz.
Valerija Vidmar, bančnica, Jama pri Dvoru
Vsako leto sem prihranila nekaj dinarjev, ki sem jih prejšnje leto zaslužila s polži, gobami ali lipo, da sem lahko mami kupila skromno darilce, pa ne v nakupovalnem centru, ampak kar pri Možetovih na Dvoru. Spominjam se, kako so prodajalke, ki niso bile aranžerke, nam otrokom svetovale, kaj naj izberemo s skromnim kupčkom denarja in nam darilca tudi lepo zavile. Vsako leto sem upala, da bo sonce ogrelo naš breg, kjer sem običajno še napol v snegu iskala in ruvala zvončke za šopek. Z darilcem in zvončki sem hitela domov, še posebej, če je mama delala v dopoldanski izmeni, da sem še malo pospravila in pripravila mizo. Mama je bila seveda pozornosti vesela, predvsem pa je bil to čas, ko smo se vsi skupaj vsaj malo ustavili, izmenjali misli in želje ter izrazili čustva, ki smo jih nosili v sebi. 8. marec je bil tako za mojo mamo dan, ki je bil vsaj malo drugačen od drugih. Toplo mi je bilo pri srcu, da sem tudi sama nekaj prispevala k temu.
Za mene je dan žena praznik s katerim zaznamujemo enakopravnost žensk, za katero so bili v novejši zgodovini izbojevani dolgi in težki boji. Je tudi dan priložnosti, da se spomnimo na naše mame in vse ženske! Če pa ste/boste pozabili na ta dan, lahko še vedno presenetite na 25. marca, na materinski dan.
Več spominov si preberite v naslednji številki Suhokranjske poti.
Jadranka Meglen
