Domačija Rezelj, Dvor pri Žužemberku, 7. – 11. avgust 2023
Skrbne priprave Rezljevih in ubogljiva reka Krka so omogočili, da so se v ponedeljek, 7. avgusta, pod Rezljevim kozolcem začeli ustvarjalni dnevi za štirinajst likovnikov. Selektivno izbrane udeležence Dvorskih likovnih dni, med katerimi so bili slikarke in slikarji, en kipar in fotograf, so takrat zaznamovale kvaliteta, raznolikost in likovna vitalnost. Med umetniki sta bila Milena Gregorčič in Janez Štros, ki sta stalna člana Dvorskih likovnih dni, Dolenjsko pa je zastopala Jožica Medle. Poleg Katje Bednařik Sudec, Matjaža Duha, Petra Ciuhe, Andrejke Čufer, Primoža Puglja in Ottona Zajca iz Slovenije, so sodelovali tudi István Bálind z Madžarske, Vlado Goreski iz Severne Makedonije, Željko Mucko s Hrvaške, Joanna Zając Slapničar s Poljske in Huiqin Wang, ki se je pred štirimi desetletji s Kitajske preselila v Slovenijo. Čeprav v vabilu udeležencem ni bilo predpisanih tem, so nekateri našli navdih prav v naravnih specifikah, v slikovitih atmosferskih stanjih ter v kulturnih znamenitostih in zanimivostih kraja in širše okolice. Zdi se, da je bil pri nekaterih le droben detajl tega okolja dovolj močan impulz za zapis zgodb, ki vsekakor ne bi mogle nastajati kje drugje. Resnična, neposredna in neponovljiva osebna izkušnja je namreč postala vir ustvarjalnega toka za marsikatera likovnika. Tako so v avtorsko prepoznavni tok posameznika pritekle nove ustvarjalne vode. Čas intenzivnega dela v družbi s kolegi
pa je na široko odprl ustvarjalna obzorja ter omogočil poglabljanje misli in izostreno fokusiranje na ustvarjalna dejanja.
MILENA GREGORČIČ je v svojem abstraktnem slikarstvu, vpetem v izrazite modernistične okvire, uresničevala veličastno manifestacijo likovnih izraznih prvin, kot so barva, linija, struktura, pa svetloba, iluzija poglobljenega abstraktnega prostora in kompozicija. Njena dela so vibracije likovnih, duhovnih in razpoloženjskih stanj, v njih pa lahko uzremo tako utrinke zunanjega kot povsem osebnega. Subtilno slikarko je nočni pogled na reko Krko fasciniral. In v prizoru, ki prinaša avtorsko izživete ambientalne in temporalne danosti, je lahko uresničila tudi svoja prioritetna likovna zanimanja.
JANEZ ŠTROS je ustvarjal sproščeno, nezadržno, čutno. Barve je zajemal s široko odprte notranje palete in dal posebno mesto toplim, žarečim, iluminiranim. Pri svojem delu se je osredotočil na gestualno in čutno stran dela z barvno materijo ter na energetsko zlitje s strukturiranjem njenih sledi na nosilcu. Kombiniral je kontrolirane in spontane nanose, materialno polne in lazurne. V ustvarjalnem aktu jim je dovolil, da tudi same med seboj ustvarjale komunikacijski most in tako je nastal Vrtinec življenja.
KATJA BEDNAŘIK SUDEC je znana po subtilni, izrazito intimni in z žensko naracijo zaznamovani poetiki. Vse to se kaže tako v ikonografiji kot v likovno-vizualni realizaciji. Njena likovna izvirnost pripada kombinatoriki različnih izraznih možnosti, vsebine pa izhajajo iz njenih osebnih zgodb, ki jo vedno znova pripeljejo do spoznanja, kako pomembna in dragocena je družina. Na Dvoru je v svoje slike, za katere je značilno hkratno dogajanje na več slikovnih odrih, vnesla tudi pripovedi o življenju gostiteljev, vezane na sedanjost in na spomine.
MATJAŽ DUH, doktor likovno-pedagoških znanosti in slikar, ki so mu delovna srečanja likovnih ustvarjalcev posebna spodbuda za ustvarjanje, je z zanj značilnim strukturiranjem ob uporabi akrilne paste oziroma kita, ustvaril organske, rastoče forme, ki asociirajo na drevesna debla. Na eno izmed dreves je nato pripel »fotografijo« Rezljevega kozolca. Na verističen način, v občuteni tonski orkestraciji ga je prenesel v slikarski medij in tako uresničil sliko v sliki.
ISTVÁN BÁLIND prisega na likovno in estetsko izčiščeno, minimalistično učinkujočo likovno govorico. V njej imajo svojo vlogo barvne ploskve, vsebinska pa je namenjena psu. Celopostaven, profilno postavljen in v tekočo, jasno obrisno formo ujet protagonist dogajanja je zaživel v slikovnem prostoru, ki ga artikulirajo eksaktne in barvno homogene ploskve, s katerimi avtor gradi skrajno stilizirane ambientalne danosti. Ustvarjalni perfekcionizem in jasnost ideje prinašata maksimalno optično in sporočilno vrednost.
PETER CIUHA s heterogenimi znanji potuje po svetu likovne umetnosti, pogosto tudi v povsem pionirski drži. Ustvarja namreč izjemne dialoge med likovno umetnostjo in znanostjo, pa tudi med likovno umetnostjo in glasbo. V slikarskem mediju je iskal ravnovesje med urejenostjo in kaosom in s tem reflektiral večne analogije življenja. Ustvarjeni kolažni segmenti so sproščeni, igrivi, oblikovno raznoliki, barvno pa reflektirajo to tukaj in ono tam, zelenje, modrino in še marsikaj drugega. Slikovna podlaga in kolažne aplikacije se zlijejo v enovito celoto.
ANDREJKA ČUFER je vsestranska likovna ustvarjalka. Njena najbolj prepozna kreacija je »knjiga umetnice« oz. t.i. Artist's Book, ki predstavlja sintezo njenih kreativnih zanimanj in raziskovanj. Različne papirje, ki jih ročno izdeluje, v svojih delih spretno in slikovito uporablja tudi za kolažne aplikacije, s katerimi podpira slikarski medij. V motivnem smislu jo najbolj privlači narava, še posebej cvetje in čebele. Tokrat je v njej iskala toploto in obilje, še posebej skozi optimistične, osončene barvne vrednosti. In ustvarjala je tudi na področju portretistike.
Dela VLADA GORESKEGA, izjemnega grafičnega umetnika, so prava hvalnica tovrstnemu mediju. Že nekaj časa ustvarja cikel s specifičnimi materiali ter kombinira tradicionalno s sodobnim. V Galeriji DLD pa ostaja njegov veličastni diptih, ki je slikarska vizualna aluzija na slovenski in nemški ekspresionizem izpred druge svetovne vojne z določenimi postmodernimi asociacijami na nekakšno poznosrednjeveško apokalipso (Brueghel, Bosch). Slika polnomočno odraža čas, v katerem živimo.
JOŽICO MEDLE je nagovorila narava, in sicer v atmosferi sončnega dne. Tako je lahko uresničila svoja postimpresionistična zanimanja, tako v barvi kot v svetlobi. Kompozicijo je uresničila po njej lastnih recepturah, v posebni tehniki kolažiranja. V ustvarjalnem procesu kombinira nanašanja barv in njihova izpiranja z vodo. To so postopki, s katerimi dobiva posebne strukture in raster različnih tonov. Postopke zaključi šele, ko doseže željene teksture in barvne učinke. In tako njena ustvarjalna hrepenenja postanejo Hrepenenja Tulusa.
ŽELJKA MUCKA ustvarjalno prevzemata živa in mrtva narava. To so vsebine, ki jih je v evoluciji intenzivnega ustvarjalnega poglabljanja pripeljal od prepoznavnih, avtorsko artikuliranih elementov pripovednosti, do bolj ali manj abstrahirane pojavnosti, v kateri je naglašeno zanimanje za likovna izrazna sredstva. Stara hiša in Tihožitje sta sliki, nastali na Dvoru, ki ohranjata prepoznavnost izbranih motivov in z vso odličnostjo prinašata vloge barv, linij in struktur ter predstavljata odprte, dinamične odnose med njimi.
PRIMOŽ PUGELJ je kipar, ki odlično obvlada različne materiale in tehnološke postopke ter figuralne kanone, kar mu omogoča ustvarjanje opusa, v katerem so nenehno prisotne vedno nove maske. V večpomenskosti in simbolnosti, ki jo imajo, čutimo avtorjevo izjemno ustvarjalno moč in njegovo intimno misel. Čeprav maske povzemajo obrazne poteze človeka, so izrazito anonimne, hkrati pa izrazno naglašene in za gledalca nagovarjajoče. Tokrat je iz pigmentiranega betona, prvič po posebnem postopku, ustvaril masko z naslovom Neža, ki je umeščena v neposredno
bližino Rezljevega kozolca. Sicer so njegove maske v številnih javnih prostorih, tudi v bližnjih Dolenjskih toplicah.
Vsakdanje življenje JOANNI ZAJĄC SLAPNIČAR predstavlja neusahljivi vir likovnega ustvarjanja. V svoj intimni slikarski dnevnih beleži odgovore na videno, občuteno in doživeto. Zgovorni pripovedovalec njenih zgodb je človek, kateremu zaupa lastna razmišljanja in hrepenenja, spomine in aktualno dogajanje. Prav katastrofalne poplave so se reflektirale v njenih delih, ki jih je subtilno uresničila v mešani tehniki, z doseganjem likovnih vrednosti, ki so sorodne akvarelnim in z razkrivanjem zanimanja za žlahtno mikrostrukturalno dogajanje.
HUIQIN WANG v delih prepleta tradicijo Daljnega vzhoda in zahodnoevropke umetnosti, v motivnem smislu pa pokrajino in figuralne like. Zanima jo zgodovina in zato se je na Dvoru še posebej ozirala proti gradu v Žužemberku. Postal ji je vir likovnih zgodb, uresničenih v oljni tehniki. Pri tem se je posluževala kitajskega načina, za katerega je značilno, da mora motiv najprej zaživeti v srcu in nato ga je »na en mah« prenesla na slikovno površino. Očistila ga je balasta odvečnih informacij in ostalo je le tisto, kar je bistveno in kar predstavlja lokalni duh.
OTTON ZAJEC, ki je že drugo leto v vlogi fotografa Dvorskih likovnih dni, je skrbno dokumentiral dogajanje in akterje. Še posebej se je posvetil portretni fotografiji vsakega posameznika, s katero ga je želel predstaviti v vsej njegovi enkratnosti. Objektiv pa je usmerjal tudi v slikovito okolje. Ne glede na izbrane motive je Otton uresničevalec bistva fotografskega medija, ki ga potrjuje že sama etimologija besede, ki govori o »risanju s svetlobo«.
Dela, nastala na XII. Dvorskih likovnih dnevih, so neprecenljivo likovno bogastvo, ki ostaja. Zadovoljni udeleženci pa zahvala in potrdilo za širšo družino Rezelj, da je vredno vztrajati. Ja, pri njih imajo likovni ustvarjalci in sam dogodek posebno mesto. Likovna atmosfera pa prevzame in aktivira tudi njihovo mladež.
Anamarija Stibilj Šajn
