»Hej, Miran, gremo jutri nekam v visokogorje? Smo že trije in en sedež je še prost.«
»Kam pa? Triglav? A ni nič drugega? Žal, Andrej, ne morem. Popoldne imam silvestrovanje, letos prvič in bi rad bil zraven.«
»Kaj pa Veliki Draški vrh in Viševnik?«
»Hja, na Draškem vrhu še nisem bil. Če bomo do popoldne nazaj! Je ledeno? Vzamem dereze in cepin, čelado in varovalni komplet?« Pol ure me je grizlo, potem sem pa kar poklical: »Gremo na Draški vrh pa čeprav po snegu in ledu.«
Pri nas letos konec decembra cvetijo vijolice in trobentice, skoraj vse pikapolonice so mi ušle iz kleti in dva metulja tudi, regrat poganja, pravi narobe svet. Tudi na Svetem Petru se kaže pomlad. Gorenjci imajo pa svoje špase. Tam, nad 2000 metri, je tudi poleti čisto druga klima.
Zgodaj zjutraj vzamem termovko vročega čaja, dva sendviča, vržem v nahrbtnik še dereze in zraven pripnem cepin, poljubim gospo ženo in grem. Andrej nas pripelje na Pokljuko, do Rudnega polja 1347 metrov visoko, mimo stare avstroogrske kasarne in blizu smučišča izstopimo. Tudi tam je bolj pomlad kot zima. Odpravino se na levo, proti Triglavu. Čisto malo makedama, potem pa v gozd po stezi nad planino Konjščico do amfiteatra, ki mu pravijo Jezerca in naprej v hrib na Studorski preval 1892 metrov visoko. Medtem, ko jaz lovim sapo in se delam, da gledam zamegljeno Bohinjsko jezero v dolini, Andrej zavije strogo desno v hrib, po brezpotju, med nizke borovce. Gremo za njim. Napravil se je tak hrib, da se pretepamo z nizkim ruševjem, ga objemamo in se z njihovo pomočjo vlečemo navhrib. Končno manj kosmata steza, a vse visi na desno v dolino, hrib pa ne pojenja. Stojim pokonci pa je steza tik pred mojim nosom. Jezik že po tleh vlečem, ko končno prilezemo 2243 metrov visoko, na Veliki draški vrh. Zadaj zrak, v daljavi Bohinjski hribi, levo neki nizki vrhovi, desno Stol, Kamniške Alpe, Košuta, Golica – Ludvikova pašna skupnost, živa lepota, kje vse sem že bil …, pred nami pa mogočni Triglav, s kočo Planiko in Kredarico, Rž in Rjavina… lepota, ki jo opazujemo z odprtimi usti. Čas je za kosilo in naši nahrbtniki se praznijo, tudi gorske kavke so dobile nekaj naših ostankov.
Kmalu se odpravimo strmo v dolino po stezi pod Malim Draškim vrhom. Prav na koncu poti se srečamo s prvimi jeklenicami. Pot je dobro varovana, za nas pa so jeklenice bolj okrasnega pomena, čeprav se je bilo prav prijetno držati za nekaj zanesljivega pred prepadom, ki se je lomil desno pod nami. Nikoli ni dobro biti prepameten. Če so varovala, jih je treba uporabiti! Strah, da je tukaj sneg in led je bil odveč. Dereze so letos ostale v nahrbtniku. Nadaljevali smo po stezi na Srenjski preval 1959 metrov visoko. Na koncu prevala je potrebno iti malo po štirih, a ni bilo težko, saj se je kmalu napravila lepa steza proti vrhu Viševnika 2050 metrov. Tu smo si med številnimi obiskovalci našli prostorček za štiri, se poslikali in se še zadnjič naužili lepot slovenskih visokih vrhov okoli nas. Spust proti smučišču na Pokljuki je bil v začetku strm, a prav prijeten. V smrekovem gozdičku je bil pa sneg, ne sneg, živ led in morali smo biti maksimalno skoncentrirani na postavitev nog in pohodnih palic, da se nismo oddrsali v dolino. V naših letih bi bil tak zdrs prava katastrofa. Človeška privoščljivost je prav neverjetna, ker smo se smejali tistim , ki niso zmogli toliko zbranosti in so zdrseli nekaj metrov v dolino. Pa saj so se tudi oni smejali svoji lastni nerodnosti, ko so si otepali sneg z oblačil.
Andrej, s tabo in takšno skupino, kot je ta, grem tudi na konec sveta!
Miran iz Boršta
