Turnir regij za starejše dečke in deklice

24. in 25. februarja je v Šempetru potekal turnir regijskih reprezentanc za osnovnošolce. Za Dolenjsko regijo je pri fantih igralo 5 Žužemberčanov (Žan Papež, Marko Glavan, Jan Pasar, Larsen Cundrič in Jure Kastelic) , pri puncah pa tri (Damjana Vavtar, Marjeta Mrvar in Maruša Škufca). Pomočnik trenerja moške selekcije je bil David Obrstar.

Dekleta so osvojile 6. mesto, fantje pa so bili prvi. Več o njihovih napetih tekmah si lahko preberete v članku njihovega trenerja Andreja Praha iz Novega mesta:

.

.

Omenjeni igralci so se najprej v začetku meseca februarja udeležili napornega testiranja v OŠ Žužemberk, kjer je trener OK Žužemberk, prof. Bojan Brulec, določil štirinajsterico igralcev, ki bi na turnirju regijskih reprezentanc zastopala Dolenjsko. Za nadaljnjo pripravo ekipe se je po odpovedih ostalih trenerjev iz Dolenjske (v nekem trenutku se je že razmišljalo o odpovedi udeležbe dečkov na turnirju*) na koncu odločil trener mlajših selekcij MOK Krka, Andrej Prah. Za določitev igralnih vlog posameznikov trener  Prah ni imel težkega dela, saj je lahko vse dečke spoznal preko kvalifikacijskih turnirjev.  Tako je lahko le na dveh treningih in eni trening tekmi s perspektivno vrsto kadetov Krke preizkusil vse igralce glede na njihove igralne vloge, kar se je na turnirju pokazalo kot eden ključnih pogojev za uspeh celotne vrste ekipe Dolenjske. Že na trening tekmi s kadeti je reprezentanca z neodločenim izidom 2:2, kjer so nastopili prav vsi izbranci trenerja Praha ter posledično selektorja Bojana Brulca, dokazala, da na regijskem tekmovanju ne bo igrala podrejene vloge, kot se je doslej dogajalo že štiri leta zapored. Zadnja vidnejša uspeha sta namreč segala še v leto 2008 in 2009, ko je reprezentanca Dolenjske pod taktirko trenerja Sebastijana Mikše, sicer trenutno trenerja ženske kadetske reprezentance Hrvaške, dosegla prvo oziroma drugo mesto.

Šest regijskih reprezentanc je bilo razvrščenih v dve skupini po tri ekipe. Dolenjska je v skupini B prvi dan tekmovanja najprej igrala s prvimi favoriti tekmovanja, regijsko ekipo Ljubljane in okolice, ter regijsko ekipo Štajerske s Pomurjem.

Motivirani Dolenjci so pričeli prvi niz proti regijski ekipi Ljubljane in okolice odločno, učinkovito in ob bučnem navijanju rezervnih igralcev kmalu povedli za štiri točke. Klemen, Anže, Martin, Žan, libero Jan, Leon in Rajko, začetna postava Dolenjske, je ob pomoči rezervista, sprejemalca Larsena ob dveh odmorih in dveh menjavah uspela zadržati vse poskuse nasprotnikov, da si priigrajo preobrat. Tako je prvi niz presenetljivo, a glede na videno povsem zasluženo pripadel Dolenjcem s 25:20.  V drugem nizu so imeli Dolenjci še dodatno prostorsko prednost, saj so imeli za cel meter več zaleta za float servis, kot nasprotniki. Korektor Podobnik iz Kamnika je sicer poizkušal s skok servisi, vendar njegovi udarci niso dosegli pričakovane hitrosti zaradi kratke proste cone za zadnjo črto ekipe Ljubljane z okolico. Začetni udarci Dolenjcev prav vseh igralcev so nasprotnikom onemogočali igro prek sredine ter s tem obvezno organiziranje napadov prek korektorja Podobnika in obeh sprejemalcev, še zlasti prek zelo uspešnega Kumarja. Dolenjci so uspeli tudi v tem nizu ohraniti koncentracijo pri obrambnih nalogah ter tudi v napadu, vendar pa so storili več napak pri organizaciji napada, sprejemu in začetnih udarcih, kot v prvem nizu, zato je trener Prah moral uporabiti oba odmora ter tokrat štiri menjave. Zelo uspešno sta se namreč izkazala rezervna igralca iz Žužemberka, organizator Marko Glavan in zopet sprejemalec Larsen Cundrič, svoje pa je z nekaj pomembnimi akcijami poskrbel še drugi bloker, prav tako iz Žužemberka, Žan Papež, ter tako uspeli obdržati minimalno vodstvo do konca niza, ki so ga dobili Dolenjci s 25:22.

S to senzacionalno zmago so »odpisani«* Dolenjci kar naenkrat postali favoriti za medalje. Po drugi strani pa so postali izziv za druge ekipe, zato, da bi se resneje pomerili z Dolenjci.

V drugi tekmi skupine B je v povprečju najvišja vrsta  regijske reprezentance Ljubljane in okolice pokazala svojo pravo moč proti ekipi Štajerske z okolico. Prikazali so  igro brez napak in igro polno domiselnih in učinkovito izpeljanih raznovrstnih napadov preko vseh prednjih con in zadnje linije – cone 1. Njihova zmaga z 2:0 v nizih ter s skupnim rezultatom v točkah 50:29  je povsem upravičila njihovo vlogo favorita za prvo mesto.

Dolenjci so svojo drugo tekmo odigrali prav s Štajerci. Dolenjci so prvi niz pričeli s plazom napak na sprejemu, v napadu, pri organizaciji napadov, v prehitrem skakanju pri blokiranju in napačni postavitvi stranskih blokerjev ter pri začetnih udarcih. Trener Prah je bil primoran zelo zgodaj ukrepati z odmorom in menjavami, ki pa niso prinesle želenega učinka, namreč, da bi zaustavili nalete izjemno motiviranih Štajercev, ki so ob zelo dobro merjenih začetnih udarcih v obrambi praktično igrali brez napak. Pri rezultatu 15:10, potem, ko je izkoristil že 5 od šestih dovoljenih menjav,  je trener Prah vzel že drugi odmor ter igralcem razkril, da so sami naredili že 12 neizsiljenih napak ter, da je vsaka točka v tem nizu izjemnega pomena, ker bi se ob nadaljevanju teh napak lahko primerilo tudi to, da bi Dolenjci z gladkim porazom celo izpadli iz bojev za kolajne. Po odmoru so Štajerci z veliko sreče še povedli na rekordnih 16:10. Potem pa so Dolenjci ob bučni podpori vseh rezervistov kar naenkrat pričeli le igrati bolj zbrano ter pričeli zmanjševati razliko. Zaradi več zgrešenih začetnih udarcev so Štajerci le obdržali razliko ter prišli pri vodstvu s 24:18 do prve zaključne žoge v nizu. S tem se ni strinjal bloker, Klemen Šetina, ki je s svojimi neugodnimi servisi poskrbel za znižanje na 23:24, vendar je zadnji servis zgrešil, tako da so Štajerci le dobili prvi niz s 25:23. Kljub zadnji Klemenovi napaki pa je Klemen poskrbel, da so Dolenjci le dosegli spodbudno število prepotrebnih točk za morebitni krog vseh treh reprezentanc skupine B, ki bi se napravil v primeru zmage Štajercev nad Dolenjci z 2:0. Drugi niz so Dolenjci močno zmanjšali število napak, a Štajerci niso popustili, tako da je bil niz zelo kvaliteten in izenačen. Še vedno je bil Dolenjcem največji problem sprejemanje začetnih udarcev in realizacija v napadu, občasno pa je šepala še organizacija v napadu predvsem zaradi prekratko podanih žog v cono 4 ali previsokih žog v cono 3 ob tem pa še neizkoriščanje napadov iz cone 2. Trener Prah je moral uporabiti ponovno oba odmora in štiri menjave zato, da je ohranil ekipo še »živo«. Vsi igralci, ki so kot rezervisti morali popravljati včasih nerazumljive napake večine igralcev prve postave, so se v svoji kratki »minutaži« odlično izkazali in prav njim, Žigi Kočevarju, Larsnu Cundriču in Marku Glavanu, so lahko bili ostali člani ekipe zelo hvaležni, da so uspeli drugi niz zmagati s 25:20 ter tako že z osvojenim enim nizom uspeli osvojiti prvo mesto v skupini B. Tretji niz so Dolenjci odigrali v spremenjeni postavi. Priložnost za igro so dobili Marko Glavan, Žan Božič, Žiga Kočevar, Žan Papež, Larsen Cundrič in Martin Šušteršič. Nekoliko presenetljivo so omenjeni igralci prikazali mnogo bolj sproščeno in natančnejšo igro, ter ta niz sorazmerno gladko dobili s 15:7.

Drugi dan  turnirja je v prvi polfinalni tekmi Ljubljanska regija z okolico proti Primorski ponovno z igro in rezultatom prepričala prisotne, da je bil poraz proti Dolenjski samo slab trenutek. Primorce so dobesedno potolkli s 25:20 in 25:16, ob tem pa še izboljšali igro prejšnjega dne.

V drugi polfinalni tekmi pa so imeli Dolenjci proti borbenim in učinkovitim Gorenjcem ponovno ogromno težav z organizacijo napadov, z realizacijo napadov, s sprejemanjem začetnih udarcev ter natančnejšim izvajanjem začetnih udarcev. Trener Prah je v prvem nizu ponovno izkoristil oba odmora in vseh šest razpoložljivih menjav zato, da so Dolenjci le uspeli pripraviti in realizirati obrat pri zaostanku s 15:10 ter s serijo šestih zaporednih točk predvsem na račun dobrih začetnih udarcev iz tekme v tekmo boljšega Rajka Finca iz Mokronoga, natančneje iz Trebelnega, le prešli v vodstvo s 16:15. Do konca niza se je razvnela prava borba, vendar so se akcije v večini primerov tako na eni kot na drugi strani končevale z neizsiljenimi napakami. Dolenjci so pri tem imeli nekoliko več sreče in le dobili prvi niz s 25:23.

V drugem nizu so imeli pobudo Gorenjci, ki so povedli s 4:1, 6:3 in 10:6. Trener Prah je tudi v tem nizu izkoristil že do 19. točke oba odmora in vseh šest menjav, da so igralci le uspeli zasukati rezultat in celo povesti s 24:18. Takrat pa je prišel nov val napak Dolenjcev pri organizaciji napadov, v napadu ter na sprejemu in omogočili Gorenjcem, da so ubranili šest meč žog ter  da so Gorenjci s svojo znamenito gorenjsko trmo v obrambi izenačili izid na 1:1.

Pred tretjim nizom je bila psihološka prednost povsem na strani Gorenjcev. Tako so povedli s 3:0 in 6:3. Pri slednjem izidu je trener Prah vzel že drugi odmor ter dopovedal igralcem, naj do osme točke osvojijo čim več točk, saj bi drugi del tega niza igrali na strani, ki ima daljši zalet za servis. Očitno je nasvet deloval in Dolenjska prva postava, v kateri je tokrat igral tudi Larsen, je preko Rajka Finca, Klemna Šetine in Leona Goršeta pripravila preobrat in povedla z 8:7. Z naletom so Dolenjci nadaljevali tudi na drugi, ugodnejši strani igrišča, ter Gorenjcem pustili do konca niza le še eno samo točko. Veselje ob uvrstitvi v finale je bilo veliko in igralci ter oba trenerja, Prah in Obrstar, tega niso skrivali. S tem so Dolenjci že osvojili najmanj srebrno kolajno.

Potem, ko se je prva finalna tekma med ekipama starejših deklic iz Primorske in Ljubljanske regije z okolico, ki se je odvijala na centralnem igrišču telovadnice v OŠ Šempeter pred okoli 400 gledalci, končala sorazmerno hitro zaradi prepričljive igre Primork (2:0 – 25:20, 25:4), so na igrišče stopili starejši dečki reprezentanc Dolenjske in Ljubljanske regije z okolico, slednji željni, da se revanširajo za poraz dan prej.

Po svečani predstavitvi obeh finalnih regijskih ekip starejših dečkov pred polno dvorano kakih 500 gledalcev, so Dolenjci v celi tekmi, ki je trajala tri nize, prikazali svojo najboljšo igro na turnirju: ni bilo plaza napak, zelo malo je bilo napak v organizaciji napadov, zanemarljivo malo je bilo napak pri realizaciji napadov, napak na servisu je bilo prav tako zelo malo ob zelo dobro izvedenih sevisih, sprejem servisa je bil takšen, zelo dober, kot prvo tekmo turnirja prav proti istim nasprotnikom. Igralci Ljubljane z okolico so prav tako igrali odlično v vseh elementih igre. Prav zaradi te izenačenosti in zelo malega števila neizsiljenih napak, ob strogem sodniškem kriteriju na ravni prve članske lige, so vsi prisotni v dvorani lahko spremljali napet boj med dvema zelo izenačenima ekipama ter tudi »hladno vojno« trenerjev obeh ekip v vseh nizih z uporabo prav vseh odmorov in večjega števila menjav zato, da bi ohranila ritem svoje ekipe, oziroma, da bi motili ritem nasprotnikov.

Dolenjci so pred ogrevanjem napravili kratek, 10 minutni sestanek, na katerem so igralci v grobni tišini zelo resno in zbrano ter kimajoč prisluhnili nekaterim taktičnim zamislim trenerja Praha, ki so se predvsem nanašale na specifiko posameznih napadalcev nasprotnikov ter postavitev v obrambi ter pri blokiranju. In prav vse taktične zamisli so igralci med tekmo dosledno upoštevali. Prvi niz so vseskozi za točko do tri vodili Dolenjci in ga dobili s 25:21. V tem nizu sta oba sprejemalca, Leon in Martin, odigrala zelo učinkovito v napadu. Leon je tudi odlično sprejemal in tudi odlično, kot stranski bloker, postavljal blok. Tudi Martin je še naprej dokazoval, da je najboljši stranski bloker na turnirju. Korektor Rajko Finc je prav tako odigral svojo najboljšo tekmo na turnirju – v napadu je bil skoraj brez napake in zelo učinkovit. Organizator igre Anže Borin je odpravil dve pomembni napaki ter tako še bolje pripravljal napade prek Šetine, korektorja Finca ter odlično zalagal z uporabnimi žogami tako Leona kot levoročnega Martina. Tudi libero Jan Pasar je v obrambnih nalogah polovil še več težkih ali zvitih udarcev in se trudil, da bi ujel tudi že izgubljene žoge. V obrambi so se pravzaprav trudili prav vsi, kar je dodatno pripomoglo k odbojkarskemu spektaklu v domu odbojke v Šempetru.

Drugi niz so bolje začeli Ljubljančani, ki so tudi na račun sumljive sodniške odločitve sicer zelo zahtevne tekme za sojenje ter posledično dobljenega rumenega kartona kapetana Anžeta Borina povedli s 3:0. Ob izenačeni in vrhunski igri obeh ekip so Ljubljančani z okolico uspeli zadržati prednost do konca. Proti koncu niza,  so nekaj priložnosti za zasuk le imeli Dolenjci, a so vse to dokaj zlahka zapravili z začetnimi udarci kar trije igralci zapored (Gorše, Šetina in Borin). Ljubljančani z okolico so tako izenačili v nizih na 1:1 oziroma so dobili drugi niz s 25:22.

Tretji niz so igralci Ljubljanske regije z okolico začeli sanjsko: igrali so praktično brez napak v vseh elementih igre in bili izjemno učinkoviti tako, da so bili Dolenjci, kljub dobri igri, povsem nemočni. Začelo se je z vodstvom 3:0, nato z odmorom za Dolenjce, nato so nasprotniki povedli že s 5:1, 6:2, nato že z drugim odmorom za Dolenjce, 8:3, po menjavi igrišča so Ljubljančani nadaljevali s sanjsko igro in povedli že z 11:4!

Toda tekme za Dolenjske »fajterje« ni bilo konec. Zmogli so še najti nekaj koncentracije ter pripraviti totalno presenečenje in pripraviti čarobni in sanjski zaključek tekme prisotnim gledalcem.

Preobrat, oziroma tako imenovani zasuk, se je začel dogajati, ko je na servis prišel Leon Gorše. Leon, ki je celotno tekmo odigral na profesionalnem nivoju skoraj brez napak in izjemno učinkovito ter mirno v glavi seveda z vročim srcem, je bil primoran servirati toliko sigurno in hkrati še dovolj nevarno, da nasprotniki niso mogli odigrati najbolj idealnih napadov. Medtem, ko je serviral Leon, je v prednji coni z bloki pretil izkušeni in tehnično odlično podkovan bloker Klemen Šetina iz MOK Krka, ki je od omenjenega obupnega rezultata 4:11 napravil pravljičnih in ogromnih ter psiholoških sedem blokov, od tega štiri direktne. Odlično sta mu, kot stranska blokerja, postavljala blok Martin Šušteršič iz Kostanjevice in Anže Borin iz MOK Krka. S temi bloki so tudi prisilili v dveh primerih napadalce nasprotnikov, da so z močnima udarcema zadeli tik mimo polja Dolenjcev. Ob zasuku ni pomagal niti odmor na zahtevo trenerja Ljubljane pri 8:11. Zasuk je, po dolgi točki zaradi uspešnih obramb obeh ekip, prekinil Kumer in svojo ekipo povedel na 12:10. V naslednjem napadu Dolenjcev, takoj po natančnem sprejemu servisa, je bil uspešen v napadu Martin Šušteršič z blok outom – 11:12. Nato so dečki iz Ljubljane in Kamnika ponovno odgovorili z močnim napadom prek Kumerja in povedli že s 13:11. V naslednji akciji sta z blokom, Žan Papež in Anže Borin, uspešno zaustavila Kumerja, po izboru trenerjev najboljšega igralca turnirja, in znižala izid na 12:13, klop Krke je dobesedno ponorela in trener Prah je imel še dodatno delo – miritev prerazgretih src rezervistov.

Na servis je takrat prišel dolžnik iz drugega seta finalne tekme in tudi iz drugega niza proti Gorenjcem v polfinalu, kapetan in organizator igre Anže Borin. Najprej je prvi servis uspešno serviral tako, da je zadel dogovorjeno cono in da sta lahko Žan Papež in Martin Šušteršič z močnim blokom ponovno zaustavila Kumerja – 13:13. Klop Krke je ponovno norela – in ponovno je moral Prah posredovati, da umiri prerazgreteže. Nato je Anže Borin serviral še bolj odločno in tako omogočil blokerjem in dolenjski obrambi še lažje delo ter v kontranapadu odlično zaposlil Rajka Finca, ki je svojim odličnim obrambam in napadom iz prednje in zadnje linije v finalni tekmi dodal še odličen in pomemben napad za vodstvo in prvo meč žogo na 14:13. In tako imenovana »klop« spet v deliriju, in ponovi vajo, Prah, pomiri razgreteže.

Pred prvo meč žogo, žogo za zlato kolajno, je bilo v vsakem igralci in članu ekipe Dolenjske samo ena misel: Če sedaj dobimo točko, smo prvaki, so se sanje spremenile v resničnost, v realno pravljico! Če bi dobili sedajle točko, če bi sedaj zblokirali, če bi sedaj udarili, če bi sedaj ujeli v obrambi še eno žogo, če bi sedaj dobro servirali …

Oči vseh igralcev Dolenjske so bile močno skoncentrirano uprte v ključne napadalce nasprotnikov (še od rezultata 4:11), blokerji pri mreži so ponovno stopili skupaj, tako kot preostala igralca zadnje linije, da napravijo »vodo« – drug izraz za masko (izraz vodo je prvi uporabil ugledni odbojkarski trener, dr.Viki Krevsl), da otežijo delo določenemu sprejemalcu.

Zadnji, tretji servis, je Anže Borin odločno usmeril v sam kot cone 1 nasprotnega polja med libera in korektorja Podobnika. Libero nasprotnikov, ki je sicer tekmo odigral odlično na sprejemu in v obrambi, je nekoliko okleval misleč, da gre žoga izven igrišča, ali pa je čakal reakcijo Podobnika, in malce prepozno opazil, da žoga le leti v igrišče ali bolj proti njemu. Tako je prepozno reagiral in žoga se je nekontrolirano in nerešljivo odbila od njegovih rok v smeri bližnje tribune, kot nekakšno darilo gledalcem za budno spremljanje razburljive finalne tekme – 15:13, 2:1, Dolenjska je postala regijski prvak in dečki so osvojili zlate medalje.

Veselje ob zadnji točki je bilo nepopisno, objemanje, kričanje, metanje po parketu …

Dečki so dosegli izjemen uspeh, ki se ga bodo spominjali vse življenje. Ekipa je dokazala, da se v Kostanjevici, Mokronogu, Žužemberku in Novem mestu, kljub slabši finančni situaciji v vseh omenjenih krajih, pod taktirko peščice vztrajnih trenerjev in podpori staršev še vedno kujejo vrhunski odbojkarji in upajmo, da bodo vsi omenjeni dečki nekoč zastopali Dolenjsko v prvi članski ligi ali pa celo morda v evropskih tekmovanjih.

Zapisal Andrej Prah