Po obisku Dovške Babe pred dvema letoma sem hotel obiskati še Kepo. Moj prvi in edini pogoj je bil, da mora biti lepo vreme. Odločil sem se namreč, da ne bom več hodil v hribe, če na vrhu ne morem videti ničesar razen megle. Najprej smo s prijatelji načrtovali, da bomo spotoma obiskali tudi Ludvika pod Golico, toda zaradi vremena smo vzpon prestavili za en teden, takrat pa Ludvika na Golici ni bilo več. Zato smo se odločili za vzpon po drugi poti.
Bil je rajski sončen dan. Kepa je razgledna gora v zahodnih Karavankah, visoka 2.143 m. Nahaja se na mejnem grebenu med Slovenijo in Avstrijo. Z nje je prečudovit razgled na Triglav, Mangart in Jalovec.
Z Jožetom, Stanetom in Maksom smo se proti izhodišču peljali mimo vasi Belca v bližini Mojstrane. Makadamska, ponekod prepadna, napol gozdna cesta skoz kamnit predor pripelje do nakladališča lesa. Tu je rampa, ki je bila sicer odprta, vendar smo spoštovali pravila in pustili avto ob potoku. Z avtom se da priti do avstrijske meje in tako si skrajšaš hojo za kakšno uro, a naša želja je bila, da prehodimo daljšo pot.
Pot je vse do vrha prijetna, čeprav strma. Kako strma je, sem se zavedel šele na povratku, ko sem začutil bolečine v stegnih in kolenih. Pa vseeno ni treba dvigovati nog tako kot po inkovskih stopnicah na Machu Picchu, kjer se z vsakim korakom dvigneš za 40 cm. Najprej se pot vzpenja skozi gozd in ko smo prišli do večjega parkirišča, smo bili dejansko že na mejnem grebenu. Markirana steza, ki se ji priključi še pot iz Avstrije, nas je vodila po ožjem grebenu. Prišli smo do višine, na kateri se s poti razprostira razgled proti Kepi in proti Beljaku. Nato se pot vzpne po strmem in zavarovanem pobočju, ki je zelo izpostavljeno padajočemu kamenju. Čeprav je Stane mislil, da smo že blizu, nas je strma in gruščnata pot šele po eni uri pripeljala na vrh Kepe. Tam je bilo veliko ljudi, le nekaj naših, bistveno več pa Avstrijcev. To nas ni motilo, prijetno pa smo bili presenečeni, da vsi mladi govorijo slovensko. Razpoloženje med slikanjem ob križu veselo in zabavno.
Ob sončku in rahlem vetru smo si najprej privoščili prekrasen pogled na vse strani neba z izjemnimi vršaci v Sloveniji, Avstriji in tudi Italiji. Potem smo počasi pojedli sendviče, obogatene s paradižnikom in Jožetovo domačo šunko, ter popili preostalo pijačo. Po uri počitka smo se ponosno spustili z vrha in se po poti sladkali z brusnicami. Močna želja naših grl po pivu nas je srečno pripeljala v dolino.
Bogdan iz Stavče vasi
