Dobri trije meseci so minili od zadnjega druženja nas , upokojenih pohodnikov.
Čas je, da znova razgibamo svoje že malo okorele kosti in mišice, smo si bili edini in se z veseljem odzvali povabilu naše podpredsednice Anice, da obiščemo Lavričevo kočo na Gradišču.
Tako smo se zbrali v petek, 21.4.2023, ob 8. uri, pri dvorski kapelici. Pridružil se nam je tudi Andrej Murn, dober poznavalec planinskih točk in tudi najemnika te koče, Maksa Jerina. Andrej trenutno še ni član našega društva, a upamo, da kmalu postane. Vreme bo, smo dejali, in to lepo! Dobro razpoložena skupina šestnajstih pohodnikov, ki spet ni bila popolna, je krenila z avtomobili proti Stični. Na parkirišču pri samostanu smo pustili vozila in se peš odpravili do ciljne točke, Lavričeve koče.
Pot, ki nas je vodila skozi vas Mekinje, se je začela počasi vzpenjati. Spotoma je bilo opaziti urejeno okolje in oznake. Med hojo smo si imeli marsikaj povedati in tako malo pozabili na obrabljene sklepe. Pot nas je vodila tudi skozi skoraj ozeleneli gozd. Proti vrhu je ob cesti postavljen križev pot, ki smo ga uspešno prehodili in prispeli do Lavričeve koče. Ta stoji tik pod vrhom hriba Gradišče, visokega 519 m. Anica, Marička in Boštjan so nas pričakali tam. Malo utrujeni smo se posedli pred kočo in iz nahrbtnikov potegnili razne dobrote: aperitive, pravo kavo, kuhano vino, pecivo, suho sadje…, kar je bratsko zakrožilo med nas in nam vlilo novih moči. S tega mesta se nudi čudovit razgled na Ivančno Gorico, Muljavo ter okoliške dolenjske in notranjske hribe. Koča ta dan ni bila odprta. Andrej je poklical Maksa Jerina, ki z družino živi na Gradišču. Razkazal nam je notranjost cerkve sv. Miklavža, ki leži na vrhu Gradišča in je v zgodovinskih virih omenjena že leta 1250. Povedal nam je nekaj zanimivosti te cerkve, tudi to, da je veljala včasih za romarski kraj, nato pa še marsikaj o Lavričevi koči, od začetke leta 1960 do današnjih dni. Koča je last PD Šentvid od 1987. Leta, Maks pa je njen najemnik in z družino živi tu že trideset let. Veliko vztrajnosti in zagnanosti je bilo potrebno, da je s prijatelji popravil in uredil to kočo do sedanje podobe in funkcionalnosti, ki sedaj z gostinsko ponudbo obratuje ob vikendih. Tu se odvija veliko aktivnosti, od pohodov do različnih razstav in družabnih dogodkov, med drugim tudi Festival kiparjev z motorno žago, katere soustvarjalec je tudi Maks sam. Deležni smo bilo ogleda številnih umetnin iz lesa, izdelanih z motorno žago.
Napolnjeni z umetniškimi vtisi, prijaznostjo Maksa in čudovitim razgledom in okolico smo se poslovili od Gradišča in jo mahnili v dolino po drugi poti skozi gozd in nato na cesto proti stiškemu samostanu.
Minilo je z lepim vremenom obdarjeno dopoldne, ki smo ga, kot je že v navadi, zaključili s kavo pri Rezlju. Tokrat se je za nas kavalirsko izkazal Glavanov Jože.
Zapisala: Bronislava Repar
Fotografije: Dušan Vidmar
