Lisca je sigurno najbolj priljubljena planinska točka v Posavju. Vrh leži 947 metrov nad morjem, na njem je radarska meteorološka postaja, pod njim pa priljubljena planinski koča Tončkov dom, zraven pa še ena, nam manj znan Jurkov dom. Planinsko društvo Lisca Sevnica praznuje letos 110 letnico ustanovitve in je še vedno eno najaktivnejših planinskih društev pri nas. Iz interneta sem izvedel, da so na pobudo članov domače alpinistične sekcije napravili dobro zavarovano planinsko plezalno pot na Lisco. Pot poteka po južnem skalnatem pobočju Lisce in se začne nad vasjo Cerje, konča pa se točno pod Tončkovim domom.
Prva prava »ferata« (It.: železna – z jeklenicami varovana planinska pot) na neki vrh pod dva tisoč metri, halo? Firbec me je hudo matral, na Svetem Petru sem stegnil jezik, Jože pa je bil takoj za to, da jo greva pogledat. In sva šla. Iz Žužemberka sva se odpeljala z avtomobilom do Sevnice. B. p., naprej do Planine tudi b. p. Potem pa sva iskala tisto vas Cerje, ki jo verjetno samo domačini poznajo in, ko sva jo končno našla, ni bila videti kot vas. Niti malo ne! Vse naprej pa je bilo tako, kot je pisalo na netu.
S priročnega parkirišča, pri studenčku, sva odkorakala po asfaltu v kar hud hrib, izpustila prvi in drugi odcep za Lisco, našla pri tretjem odcepu pravilno puščico in jo po strmi stezi mahnila po gozdu še bolj v hrib. Nisva se niti dobro ogrela, ko se je pokazala stena. Navpična, z jeklenico in stopami, kot navpične lojtre pa kar visoko naravnost gor, v živo skalo. Moj strah, da je plezalna pot prenapihnjena se je kar sesedel. Na, pa imam moj firbec in mojo ferato.
Jože, ki je izgledal čisto drugačnega razpoloženja od mene, se je široko nasmejal, mi pomenljivo pokimal z glavo in jo kar brez varoval na sebi ubral naravnost navpik. Kaj sem hotel? Zajel sem sapo in se »prilepil« na jeklenico. Držim se z rokami in se z nogami odrivam navzgor. Kar gre. Po navpičnem delu se je malenkost zravnalo, se pomaknilo na desno in po nekaj vzdihljalih se je tudi jeklenica končala. Iz nahrbtnika sva potegnila plezalni, varovalni komplet, to je tehnični pas in dva »cuglja« s karabini na koncu, si ga nadela, poveznila na glavo čeladi in naprej v užitke plezanja.
Pot je speljana tako, da se da pred vsakim raztežajem izstopiti in se po manj zahtevni poti odpraviti naprej. Še na misel nama ni prišlo, da bi odnehala. Vidi se, da so pot pripravili alpinisti, saj je vsak raztežaj zelo zračen, prepaden in z lepim razgledom po dolini reke Save. Na nekih delih je tudi tako, da nimaš kam stopiti: zgoraj jeklenica, vmes nekaj zraka, spodaj pa nič. Roke zelo trpijo. Mislim, da sem se kar nabildal. Zadnji raztežaj pa je za nas, ki nismo alpinisti prav ubijalski. Je kar dolg, nekaj malega jeklenih stop pa še nazaj visi – v prepad. Jože ni imel težav, kmalu je izginil za previsom. Kaj sem hotel, šel sem za njim, visel na eni roki, se z drugo pripenjal na jeklenico, postavljal noge na stope in izbokline v skali in na vrhu zagledal nasmejanega Jožeta. »Kaj pa tako težko dihaš!«, je vprašal. Nič nisem rekel, mislil pa sem si:« Lahko tebi, ki si lahek kot kakšen pajek, jaz moram pa to zalogo sala okrog trebuha s seboj vlačiti!«
Miran iz Boršta
