Mogočen žužemberski grad je bil letos v drugi polovici septembra spet prizorišče pravljične noči in dneva. Člani Turističnega društva Suha krajina smo uresničili lansko željo in letos spet pripravili ta srednjeveški dogodek za mlade, najmlajše in tiste s starejšimi jopicami.
Ugotovili smo, da je dež močnejši od korone, saj nas je v soboto dopoldne pošteno pralo, dež pa se je potegnil tudi v zgodnji popoldan. Obiskovalcev ni bilo. Lani, v zadnjem letu korone, jih je vseeno nekaj prišlo poslušat pravljice ob tabornem ognju. Kasneje je deževje ponehalo, posijalo je sonce in obiskovalci so radovedno prišli skozi vhodna vrata na grajsko dvorišče. Sredi dvorišča sta bila dva ognja, ob njih lesene klopi na katerih so sedeli otroci in pekli hrenovke in jabolka, na stojnicah ob obzidju pa je bila pijača in hrana pripravljena po starinskih receptih. Na prireditveni ploščadi so lokostrelci preizkušali svoje spretnosti, v stolpu, kjer je orožarna, so obiskovalci občudovali viteško opremo, vsi skupaj pa smo poslušali pravljice skritih bralcev, kot bi se slišale iz starih grajskih zidov. Zvečer smo prižgali bakle in sveče, ob ognju pa smo prepevali pesmi – stare in nove. Tako smo pozno v noč zabavali sebe in grajske netopirje. Ko je komu začela padati glava v naročje, je odšel v grajske prostore na zasluženi počitek. Prav na koncu so omagali še najbolj vztrajni.
Drugi dan je bilo sicer hladno, a prav prijetno nedeljsko jutro. Grad je spet zaživel, obiskovalce je privabilo toplo sonce. Prišli so od vsepovsod, tudi iz tujine. Hrenovk in jabolk je bilo še veliko in otroci se kar niso mogli odstraniti od ognja, kjer so na palicah pekli dobrote. Najmlajši so igrali igro z obročki (metanje podkev na kline), starejši pa so s količki podirali postavljene količke v stari vikinški igri. Bližal se je konec nedelje, dan je počasi odhajal, ogenj je dogoreval, hrenovke so bile le še spomin, lokostrelci so krpali preluknjane tarče, pravljični kralji, vitezi, princeske in zmaji so omagali v svojih sobanah, otroci so odšli in vzeli starše in skrbnike s seboj, tudi mi smo pospravili in odšli v enaindvajseto stoletje.
Bilo je prijetno. Prehitro se je končalo; noč in dan na gradu brez televizije, računalnikov, mobitelov, elektrike, sodobne tehnologije in vse. Prav rad bi ostal še kakšno noč in dan.
besedilo in slike Miran Jenko
