Potopis: Že dvanajstič peš na Brezje - Suhokranjske novice
Potopis: Že dvanajstič peš na Brezje, 20. 08. 2020

Če verjamete ali ne, res smo šli v četrtek, 13.8.2020 peš na Brezje. Sedem romarjev in osmi spremljevalni član ekipe, vso pot iz Žužemberka na Brezje, že dvanajstič.

Oblekli smo zelene pohodne majice z napisanimi donatorji, se na Grajskem trgu, pred gradom slikali in se poslovili od domačih in prijateljev. Opoldne je kolono s hitrimi koraki povedel župan Jože Papež, sledil mu je Andrej, organizator letošnjega pohoda, za njima pa smo se prerivali Vlado, Marko, Jože, Aleš in Miran. Tempo je bil tak, kot na kakšnem atletskem mitingu v hitri hoji. Moral sem se potruditi, da sem jih sploh dohajal. Bil sem prepričan, da se bo naša hoja umirila, ko se bomo odtrgali iz domačega kraja, a sem se krepko zmotil. Nehote sem se ujel, da zavidam Primožu, ki je tudi ob dogovorjeni uri odpeljal kombi z našo opremo po isti marš ruti.

Prvi postanek je bil prav kmalu. Hitro smo izmenjali nekaj stavkov, glaž pijače, popiškotkali in se odpravili naprej. Do vasi Krka je bilo postankov pri donatorjih in prijateljih precej, potem pa samo še romanje. Bilo je vroče in zdaj vem zakaj se takim majicam, ki smo jih imeli oblečene  reče »švic majca«. Pot mi je tekel po hrbtu v potokih pa ni bila majica nič kriva. Noč nas je že lovila, ko smo blizu Grosuplja prispeli na Perovo, našem prvem prenočišču. Primož je pripeljal pijačo, kruh in pasulj. Tudi brez žlic smo ga pojedli. Po kratkem pogovoru sem zlezel v spalno vrečo, glavo naslonil na potovalko in počakal naslednji dan.

Petek pa vendar lepo jutro. Uredili smo se, nekaj pojedli, pospravili za sabo, pometali opremo Primožu v kombi in se odpravili naprej. Tempo ni prav nič popustil in spet sem razmišljal, da bi noge in vso mojo postavo vrgel v kombi in se odpeljal kamorkoli. Hitro sem oblaček s pregrešnimi željami nad mano v mislih zbrisal, da ga oni za mano ne bi opazili. Gotovo bi mi v šalah privoščili mojo slabo vero v romanje. Tudi kraji so bili bolj domači: Brezje, a žal pri Lipoglavu, Sadinja vas, Dvor, le Boršta ni bilo nikjer. V Ljubljano smo prihajali skozi Sostro, nato po Litijski cesti in si malico privoščili v Gostilni pri Micki. Nadaljevali smo, mimo Štepanjskega naselja do Tromostovja, naredili spominsko fotografijo pri Prešernu in stopili v park Tivoli, kjer nas je pričakal Tomo, naš »Božiček«, z osvežilnimi pijačami. Super! Potem pa po Celovški mimo nekdanjega motela Medno po »bližnicah« do Medvod. Blizu reke Sore, pri prijateljih, Karmen in Safetu smo bili deležni kraljevske pojedine in prijetnega pogovora. Za nami je bil najdaljši in najtežji dan poti. Vročina nas je oblivala, da naše »švic majce« niso mogle sproti odvajati telesne tekočine. Idilo sem motil samo jaz, ki sem vmes pobrenkaval na ukulele in z umirjenim glasom prepeval stare pesmi. Za kazen se me je prijelo ime »Kukulele«. Spali smo pri njih na tleh, v letni kuhinji, garaži in loži. Midva z Jožetom pa ne županom, sva dobila prostor v sosedovi garaži, Jože pa je dobil sredi noči še škripec na glavo. Pa ni bilo nič hudega, tudi buške ni dobil.

Sobota in modre majice. Napravili smo nekaj skupnih posnetkov, se poslovili in s tradicionalnim tempom odvihrali po mostu čez Soro do velikega krožišča in se odločili za smer proti Zbilju in Kranju. Tudi danes je bil lep sončen dan. Lepe modre majice so bile do konca premočene predno je bil kakšen postanek. Pot mimo Kranja je bila spet naporna. Noge so počasi dobivale bolečine in znake prehojene poti. Naša skupina se je raztegnila v dolgo kolono. Stopali smo hitro, brez besed, vsak s svojimi žulji v mislih in vero, da bomo zdržali do konca. Načrtovani postanki so bili dobrodošli. Mislim, da smo ta dan popili največ vode. Popoldanski počitek smo doživeli v Gostilni in piceriji Sonja, v Bistrici. Pričakali so nas z aperitivom, pogostili s kosilom in nam zaželeli prijetno hojo. Pozno popoldne smo prišli v vas Podbrezje. Ime gre prijetno v uho. Sliši se že zelo blizu našega cilja. Nastanili smo se v Pirčevem domu Tabor, župnišču pri podružnični cerkvici Marija Sedem žalosti. Tu smo po dolgem času doživeli toplo prho, spali pa smo na mehkih vzmetnicah. Vsak je dobil dva jogija, enega na drugem in smo spali kot na pravih posteljah. Nočno smrčanje je zmotil le cerkveni zvon, ki je na vsako polno uro na polno zvonil bridke ure. Ko je udaril sedemkrat, smo morali pa vstati.

Nedelja se je začela prav tako, kot vsaka druga. Opravili smo običajne jutranje aktivnosti, pospravili vzmetnice, počistili za sabo in zaklenili poslopje. Danes imamo le osem kilometrov poti. Oblekli smo pražnje bele majice in se napotili najprej na kmetijo pod cerkvico, kjer smo prejšnje leta prenočevali. Gospodinja Cirila nas je sprejela z nasmehom in vsakega prav po domače objela. Bili smo sredi prijetnega pogovora in srkanja vroče kave, ko je Andrej napovedal odhod. Naše noge, zelene od konjskega pršila proti bolečim žuljem kar niso dojele, da moramo še hoditi. S težavo smo jih začeli premikati po hribu navzgor in še z večjo težavo potem po istem hribu na drugi strani navzdol. Oh, ti Gorenjska! Župan Jože je spet atletsko »potegnil« in spet smo se raztegnili v daljšo vrsto. Pa pot ni bila povsem ravna, asfaltna cesta. Šlo je gor in dol po kolovozih pa tudi po kozjih stezicah in bilo mi je kar malo žal za gladkim asfaltom, čeprav sem se ga pred dnevi branil. Nekaj malih postankov pa smo vseeno imeli.

Cerkve po nekem pravilu stojijo na vrhovih hribov. Tako tudi Bazilika Marije pomagaj na Brezju. Tudi ta vzpon smo ponosno premagali in prišli uro pred nedeljsko mašo. Končno smo se lahko vsedli na stole in to v prvi vrsti. Glavni dogodek je bil dan prej, ob 60-obletnici duhovniške službe kardinala Rodeta. Ta dan pa je bil naš in s ponosom smo sprejeli pozdrav in pohvalo, da smo tukaj že dvanajstič. Kaj pa drugo leto?

tekst in slike Miran Jenko



Prijava na elektronske novice

Tedenske novice na vaš e-mail naslov.




Suhokranjske novice
Medij Suhokranjske novice je vpisan v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod številko 2335.
Kontakt

info@suhokranjske-novice.com

Powered by 3RZ.si

Namen in cilj portala

Portal je namenjen obveščanju in izobraževanju prebivalcev na območju Suhe krajine (občine Žužemberk in okolice) z vsem, kar se v njihovi bližini dogaja in kar je v javnem interesu. Cilj portala je ažurno objavljanje objektivnih in celovitih informacij, ki so v skladu z Zakonom o medijih (Zmed).

×
#dogaja