V nedeljo, dne 8. maja 2016, je Čunga organiziral izlet na notranjske hribe. Vodil nas je Maks, avtobus pa je vozil Toni. Peljali smo se mimo Ljubljane, Logatca , Cola, mimo gozdov in redkih vasi, mimo osamelih hiš po ozkih in vijugastih cestah do raztresenega zaselka Predmeja, ki leži povprečno na višini 933 metrov nad morjem. Maks in Toni sta nam prihranila kar lepo število korakov po trdem asfaltu, ker sta nas pripeljala malo višje v pomladni gozd, ki je komaj začel dobivati liste. Tu smo izstopili, se pripravili na pešačenje in za slabega pol dneva zapustili naš avtobus.
Na križišču cest stoji lesen kažipot na Čaven, Mali Golak in Predmejo. Maks se je odločil za smer Malega Golaka in ubrali smo jo za njim, v začetku po asfaltu, potem po makadamu in nadaljevali po osamelih gozdnih poteh. Pot je dobro markirana, na razpotjih pa označena z napisi. Nismo srečali nikogar, ne ljudi in ne medvedov, imel pa sem občutek, da na neki skali vidim dva črno zelena zmaja enega na drugem. Šele doma sem si ogledal sliko in ugotovil, da je bilo to staro podrto drevo.
Po slabih dveh urah smo sredi gozda pred sabo zagledali brunarico, na kateri piše Iztokova koča pod Golaki in pripis 1260m. Nekaj osvežilnih napitkov v koči in iz nahrbtnikov, kak kos kruha in že smo nadaljevali po dokaj strmi poti med drevesi in skalami proti Malemu Golaku. Med potjo smo opazovali veliki stari javor, ki nas je pozdravljal tik ob naši poti. Po dobrih pol ure smo prišli na vrh 1495 mestov visokega Malega Golaka. Ime je dobil po tem, ker je na njem najmanjša planina. Srednji Golak je kar 15 metrov nižji, velikega Golaka pa nimajo. Je najvišji vrh Golakov in Trnovskega gozda. Z vrha je lep razgled po vsej Sloveniji. Na razgledni tabli smo ugotavljali kaj vidimo, saj so bili vrhovi Julijskih in Kamniških Alp občasno v oblakih. Odkrivali so se znani vrhovi: Triglav, Mangart, nekaj Kamniških in Karavanških vrhov, ki pa se vidijo pod drugim kotom kot jih vidimo z vrha Svetega Petra in izgledajo čisto drugače. Na zahodu in jugu je ležala Padska nižina, za njo pa smo samo slutili tudi morje. Na vzhodu so Javorniki in nekaj lokalnih hribov, za katere smo imena izvedeli iz razgledne table. Do Iztokove koče pod Golaki smo se vrnili po isti poti. Prijazna oskrbnica nam je spet postregla s hladnim pivom, potem pa smo nadaljevali po delu Slovenske planinske transverzale proti koči Antona Bavčarja na Čavnu.
Že na vrhu malega golaka smo opazovali dolg črn oblak, ki je nam je grozil, da bomo kmalu mokri. Zdaj pa je to napovedovalo tudi grmenje, ki smo ga slišali med potjo. Od Iztokove koče do Bavčarjeve koče na Čavnu (1242m) je dve uri in pol hoje po gozdovih s položnimi vzponi in spusti. Bilo bi prav prijetno, če se nebeške grožnje ne bi uresničile. Naliv ni bil močan, je pa vmes začela padati tudi sodra, solika, kot so nekateri ugotavljali. Namočilo nam je palerine, anorake in dežnike, pred Čavnom pa smo bili že skoraj suhi.
Koča Antona Bavčarja stoji na obširni jasi med Velikim Modrasovcem na severu in Malo goro (1034 m) na južni strani koče, ki spadata v južno obrobje Trnovskega gozda s skupnim imenom Čaven. Razgleda ravno nima, se pa do nje pripelje po lepi asfaltni cesti. Mi smo si privoščili daljši postanek, po tem pa smo nadaljevali proti Predmeji. Pot traja dobro uro, vendar je na nekaterih krajih prav lep razgled proti morju in se čas mimogrede malo zavleče. Videli smo Koprski in Tržaški zaliv pa en del morja ob zahodni Istri. Pod nami pa je ležala celotna Vipavska dolina.
Domov smo prišli pozno popoldne, med vožnjo pa smo se zmenili za naslednji izlet v visokogorje. Kdaj bo pa zasledujte spremljanje objav v Suhokranjskih novicah.
Miran iz Boršta
