Člani in simpatizerji Kulturnega društva Dvor, ki z organizacijo kulturnih dogodkov in rekreativnih pohodov že ves čas skrbimo za udejanjanje reka » zdrav duh v zdravem telesu«, smo se letos že tretjič podali na najvišji vrh južne Slovenije, 1796 metrov visoki Snežnik. Čeprav se nam je obisk zaradi objektivnih razlogov nekajkrat izmaknil, smo se v nedeljo, 24. oktobra, uspeli zbrati.
Sveže jesensko jutro je napovedovalo lep dan. Odpeljali smo se v smeri Loške doline, kjer so nas s kavo in pecivom pričakali gostoljubni sorodniki članice našega društva na čelu z Markom, ki je bil naš vodič. Mimo gradu Snežnik smo se po dvajsetih kilometrih vzpenjajoče makadamske ceste pripeljali do izhodišča, Gašperjevega hriba. Med potjo smo občudovali prelivanje jesenskih barv v prostranih snežniških gozdovih, ki so se lesketali v zgodnje dopoldanskem soncu. Marko se je tokrat odločil, da opravimo krožno pot, po t.i. lovski poti navzgor, po standardni planinski navzdol. Udeleženci smo se prepustili vodniku in mu sledili brez pomislekov. Kmalu smo začeli stopati po brezpotju, nekateri, ki smo stopali blizu Marko, smo opazili, da je pospešil korak, da je njegov pogled uprt v daljavo, da mu megla, ki nas je obdajala, ni prav nič pogodu. Nekaterim je zaupal, da prav za prav ne ve, kje smo se znašli, preostali pohodniki, ki so bile malce zadaj, razen hitrejšega tempa niso ničesar opazili. Kmalu smo našli uhojeno potko, za katero smo vedeli, da nas pelje v smer zelo obiskanega vršaca. Ker nas je ves čas spremljala megla, smo šele tik pod vrhom, ko se je pokazalo sonce, opazili, da smo prišli na primorsko stran in se priključili na pot, ki iz Sviščakov pelje na Snežnik. Medtem ko na naši poti ni bilo nikogar, se je iz prej omenjene primorske strani vila prava procesija. Ne glede na vzpon po ne povsem planirani poti, smo vrh osvoji celo nekaj prej kot smo predvideli. Na vrhu, pa tudi tik pod vrhom, kjer stoji zavetišče Draga Karolina, je bila burja precej ostra, zato je bilo zavetišče povsem polno planincev. Oskrbnik nas je potolažil, da hrane ne bo zmanjkalo, le miz je premalo. Kmalu smo dobili oboje ter ob toplem kaminu in okusni enolončnici nabrali moči za spust v dolino.
Na izhodišče smo se odpravili po označeni planinski poti. Megla se vsaj deloma razkadila in nam odprla lepe poglede proti Hrvaški, Učki in Risnjaku ter morski gladini Kvarnerja. Spust je bil relativno hiter, na nekaterih mestih kar strm, zato smo bili zelo zadovoljni, da smo vzpon opravili po nasprotni smeri. Našli smo tudi našo nesojeno lovsko pot, ki pa smo jo pustili za naš naslednji vzpon.
Zadnji del spusta v dolino smo opravili z našimi jeklenimi konjički. Izlet ne bil popoln, če se ne bi ustavili še pri gradu Snežnik. Lepo obnovljena graščina in vzorna urejena okolica sta na lepo nedeljsko popoldne privabila kar precej obiskovalcev. Sprehodili smo se po grajskem posestvu in si ogledali zunanjost mogočne stavbe, ki jo je grajska gospoda v preteklosti uporabljala zgolj kot počitniško lovsko rezidenco. Snežniški gozdovi so bili nekdaj, pa tudi danes, bogati z divjadjo, od zveri risov, medvedov in volkov do malih polhov, o čemer smo se lahko podučili tudi v vrtni uti s prikazom šap in opisov najpogostejše divjadi v gozdovih okrog gradu. Opazili smo tudi kip Daine, boginje lova, za katero smo družno sklenili, da ji tudi v suhokranjskih gozdovih ne bi bilo dolgčas.
Naš popotovanje po Notranjski smo zaokrožili na domačiji vodnika Marka in žene Marije, kjer sta nas pogostila še s kostanjem in ostalimi domačimi dobrotami. Preživeli smo čudovit dan, nabrali moči za telo in duha, kar bomo zagotovo še ponovili.
Besedilo: Valerija Vidmar
Foto: Polona Meglen in Jadranka Meglen
