Tudi letos so nam dovolili zadnjega oktobra svoje najdražje čarovnice, coprnike in coprance pripeljati na Žužemberski grad. Očistili in ošilili smo svoje stare metle in že smo bili tam. Letos je bil to velik čarovniški zbor, saj bi grajsko dvorišče kmalu postalo premajhno za tako množico velikih, srednjih in malih coprnikov in coprnic vseh vrst. Tudi nekaj turistov je bilo vmes, a se niso prav nič razlikovali od drugih. Organizatorji so se dobro odrezali, saj nam niti malo ni bilo dolgčas. Potekale so razne delavnice za najmlajše (izdelava duhov, netopirjev, čarovnic, klobikov, ipd). Organizirali so čarovniški srečelov, ponujali darila, hrano, čarovniške pijače in napitek. Tudi pravega čarodeja ni manjkalo. Začaral je goloba in zajca, jaz bi želel še prašička pa nisem upal povedati, ker mi je moja gospa čarovnica zabrusila, da bo imela prašiča, brž, ko prideva domov. Hm, pa hudičev ples tudi? Ko se je dobro znočilo in postalo še bolj hladno, so nas srednjeveški vitezi pogreli z ognjenim plesom. Prav čudim se, da niso ničesar zažgali. V grajskem stolpu in ječah se je nadaljevala noč strahov, ki so jo odlično odigrali kar domači čarovniki, čarovnice, pošasti in zombiji. Predstava ni bila primerna za preveč občutljive udeležence, saj nam je dobro nagnala strah v kosti. Tudi na mraz in domače čarovniške očitke sem pozabil. V grajski kleti so ansambel Diamanti zaključili pravljično noč. Meni pa je zdaj žal, da nisem v šoli dobro poslušal razlage, zlasti tiste o čaranju!
Miran iz Boršta
