Golica, 1835 m, je konec maja verjetno najbolj obiskana gora v Sloveniji. Z gorenjske strani se nam poleti kaže kot zelena travnata gora z dvema vrhoma. Zahodno je Visoka Golica, vzhodno od nje pa je nekoliko nižja Krvavka (1784 m). Spada v Zahodne Karavanke. Golica slovi po lepem razgledu na Julijce in Koroško, še bolj pa po narcisah, ki že v začetku maja pobelijo rovte ob njenem vznožju. Prve dni junija pokrije bela odeja tudi prisojne trate na Krvavki. Na sam vrh Golice narcise ne sežejo, ravno tako jih ni na koroški strani, kjer so pobočja bolj strma in precej porasla z grmovjem. Najbolj znana pa je po Avsenikovi viži »Na Golico«, ki jo pozna ves svet.
Naš pohod smo začeli s parkirišča pri koči na Pristavi (975m). Po jutranji kavici na klopeh pred kočo, smo se odpravili po travniku najprej v gozd, potem pa po makadamu počasi v hrib. Andrej je bil s hojo po cesti precej nezadovoljen, saj je včasih pot vodila po travnikih polnih narcis in po gozdnih poteh, daleč stran od modernih, motoriziranih planincev. Zato smo uporabili prvo markacijo, ki je malo nerodno kazala na stransko stezo in se po njej zagrizli v hrib poln belih narcis. Prisopihali smo do zapuščenega tamarja, kjer je zmanjkalo poti. Nas pa to ni ustavilo in smo jo udarili v hrib kar po brezpotju. Prišli smo do konca grebena in ugotovili, da smo prehitro zavili v levo. Naša koča je bila na drugi strani, na grebenu Karavank. Po krajšem spustu po pobočju smo prišli spet na cesto, potem pa klasika: po makadamu, mimo osamljenih skupin planincev. Prehitevali so nas samo mobilni planinci. Pa se je tudi njim počasi ustavilo. Na priročnem parkirnem prostoru so morali zamenjati udobne avtomobilske sedeže s trdimi gojzarji in jo peš ubrati proti koči na Golici. Mi smo se odločili za bolj strmo pot na Krvavko in po stezi malo pod njenim vrhom na vrh Golice. Pot je strma, z lepim razgledom na dolino Jesenic, Mežaklo, skoraj vse do Ljubljane. Seveda z veliko domišljije, ker je bila Ljubljana v megli, tako kot skoraj vedno. Na desni se je videl velik del Avstrije z Beljakom prav pod nami, na levi pa naši lepi Julijci.
Ko smo si napasli firbce, smo se začeli spuščati proti koči pod Golico, ki leži 1582 m visoko. Na grebenu je električni pastir in tam tudi letos Ludvik pase ovce. Rekli smo, da ga bomo presenetili in ga poklicali šele, ko bomo pri koči. Ni nam uspelo, saj smo se skoraj zaleteli v njega, ki je od koče prihajal proti vrhu, ker je malo prej prvič spustil ovce na pašo. Srečanje je bilo prisrčno, bil nas je vesel, mi pa njega tudi. Povedal je, da ima letos 490 ovc in da jih večina še od lani pozna njegov glas. Pa pravimo, da so »ovce«!
Pravijo, da nas je malo Suhokranjcev in, da se držimo bolj doma. Pa ni res, saj smo pri koči srečali še Primoža. Mogoče nas res ni veliko, smo pa povsod.
Nazaj grede smo našli stare poti in se po gozdu vrnili do koče na Pristavi in končali naš nedeljski izlet.
Miran iz Boršta
