Zaupana mi je bila organizacija dogodka s težko temo. Več let je tlela želja v meni, da o tem govorimo. Da na glas spregovorimo o odnosih in nasilju. Dogodek sem poimenovala »Kaj ti je, deklica?«. Pod okriljem Kluba poslovne odličnosti Dolenjske in Bele krajine sem ga organizirala 14. oktobra 2022, v Hotelu Center v Novem mestu.
Po uvodnem pozdravu sem prisotne kar malo šokirala z resnično zgodbo:
Spomnim se, kako je preklinjal in me poniževal. Zaklepal me je v hišo in nadzoroval vsak moj premik. Govoril mi je kurba. Rekel je, da nisem ženska in da nisem sposobna skrbeti za najina otroka. Bil je noro ljubosumen. Imela sem občutek, da je vse, kar naredim, narobe. Vedno bolj je bil fizično nasilen do mene. Na začetku me je udaril vsake dva meseca, vendar se je nasilje stopnjevalo in preden sem odšla, me je pretepal vsak teden. V zadnjih osmih mesecih najinega skupnega življenja je nasilje postajalo vedno hujše. Na začetku najinega razmerja je metal predmete po hiši. Potem me je začel lasati. Tepel in brcal me je. Enkrat me je po pretepu zagrabil za lase ter me vlekel iz kuhinje v kopalnico, kamor me je zaklenil, da me otroci ne bi videli ali slišali. Hčerka je takrat imela sedem let, sin pa le eno leto. Oba sta bila pretresena zaradi dogodka. Med pretepanjem ni nikoli kričal. Bil je tako zelo previden, da ja nihče ne bi ničesar slišal. Pogosto me je davil, metal ob steno ali na tla. V zadnjih letih me je pogosto pretepel in zvlekel ven iz hiše ter me zaklenil ven. Hčerka je bila pogosto prisotna. Ni ji dovolil, da bi odprla vrata in me spustila v hišo. Udarjal me je na način, da posledice udarcev niso bile vidne navzven. Modrice sem imela pod oblekami, na nogah, rokah ter trupu. Skrivala sem jih. O nasilju nisem mogla govoriti z nikomer. Strah me je bilo, da bo partner izvedel in da bo vse postalo še hujše. Nisem tudi želela, da bi se otroci počutili osramočeno ali v zadregi zaradi tega, kar se je dogajalo v naši družini. Nisem več imela svojih prijateljev, saj mi partner ni dovolil stikov z njimi. Imela sva le še skupne prijatelje. Najini sosedje niso »nikoli« videli ali slišali ničesar. »Nikoli niso ničesar vprašali.«
Ja, to je samo ena izmed težkih zgodb, ki se dogajajo vsak dan, za štirimi stenami. Nasilje v družini je ena od najbolj skritih in pogostih oblik nasilja nad ženskami. Prisotno je v vseh družbah in kulturah. O tem je z nami spregovorila naša Suhokranjka, Mojca Dobnikar, iz Stavče vasi, ki je sredi osemdesetih let aktivno vstopila v feministično polje, bila je pobudnica in sodelavka ženskih skupin in nevladnih organizacij: Ženska sekcija pri Sociološkem društvu, Ženska sekcija Lilit, pobudnica in soustanoviteljica SOS telefona za ženske in otroke – žrtve nasilja, Ženske za politiko, Ženski center na Metelkovi, Društvo za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita Activa. Bila tudi pobudnica in sodelavka projektov: jugoslovansko feministično srečanje v Ljubljani, mednarodni feministični tabori, delavnice in konference, brezplačna pravna pomoč za ženske – žrtve nasilja, prva in tretja nevladna varna hiša za ženske, kampanja »Kaj ti je, deklica?« Gospa Mojca nam je nadzorno prikazala na kakšen način pride do nasilja. Kako prepoznamo, da se odnos sprevrača v nasilje. Kaj storiti, če pride do družinskega nasilja, še bolje – kako zaradi znanja sploh ne pride do nasilja, če pa že, kam po pomoč, po zatočišče. Njena tema se je globoko dotaknila vseh nas. Ko je spregovorila o primerih s terena, nas je resnično tiščalo v prsih.
Navdušila je tudi naslednja predavateljica, Melita Kramar, vodja programa Varna hiša Novo mesto. Predstavila je program Varne hiše, kateri se izvaja že od leta 1999. Varna hiša je namenjena ženskam, materam in njihovim otrokom, ki doživljajo kakršnokoli obliko nasilja (fizično, psihično, spolno in ekonomsko). Ženskam nudi možnost umika in nastanitev na tajno in varno lokacijo. Gospa Melita je predstavila psihosocialno pomoč in socialno zagovorništvo, predstavila je nudenje pomoči pri prizadevanju za samostojno in kvalitetno življenje žensk brez nasilja. V program, ki ga izvajajo sprejmejo vsako žensko, žrtev nasilja in njene otroke. V primeru prezasedenosti pomagajo poiskati namestitev v sorodni organizaciji. S pomočjo njihovega programa, žrtev lažje prekine krog nasilja, zmore skozi različne pravne postopke povezane z žrtvino situacijo (policija, sodišče, center za socialno delo, …), pomagajo ženskam zgradi izgubljeno samozavest, ji poizkušajo povrniti dostojanstvo in samostojnost in ji pomagati da neodvisno ponovno zaživi. Ženske informirajo in ozaveščajo ter delujejo na preventivi, tako da izvajajo predavanja in svetovanja. V programe vključujejo tudi prostovoljce. Trudijo se, da žrtvam v varni hiši kar najbolj prikažejo »normalen« način življenja: kako brez psihičnega pritiska praznovati rojstni dan, kako samostojno odločati kaj obleči, obuti, kako pospraviti prostor, kako pripraviti in pojesti kosilo brez krega in klofut za mizo, …
Ranjene duše poslušalk sta nekako pobožala pevka Maja Marinčič in kitarist Blaž Bobnar, ki sta čustveno zapela in zaigrala lepe, nežne slovenske pesmi. Maja pravi, da je glasba njen medij, s katerim izraža svojo dušo, čustva, iskrenost in tudi sramežljivost. Glasba ji je neke vrste terapija. Prav gotovo je bila na dogodku terapija tudi za nas, še posebej, ko smo na koncu skupaj zapeli pesem Dan ljubezni.
Dogodek je bil tudi humanitarno obarvan. Vsa donirana sredstva smo podarili Varni hiši Novo mesto. Hvala vam iz srca. Upam, da žrtvam nasilja polepšamo in pričaramo vsaj trenutek iskrenega veselja.
Iskreno sem vesela tudi novih poznanstev, srčnih žensk, ki so prišle v našo družbo. Vsekakor se bodo naše poti še križale in še kaj organiziramo skupaj.
Še enkrat hvala vsem dekletom iz Suhe krajine, ki ste se udeležile dogodka.
Besedilo: Jadranka Meglen
Foto: Maja, Vesna in Jadranka
