Zadnja sobota v marcu je bila kljub napovedanemu dežju za hinjske gasilce še posebej lepa. Šli smo namreč na potep po Beli Krajini. Za prave gasilce je znano, da smo precej družabne narave, zato smo se najprej odpravili h kolegom v črnomaljski gasilski dom. Prijazno so nas sprejeli in nam na kratko predstavili svoje delovanje, nato pa tudi opremo in obširen vozni park.
Ker pa prazen žakelj ne stoji pokonci, smo se po neuradni izmenjavi izkušenj in novih idej o sodelovanju odpravili naprej, kjer nas je v gostišču Veselič v Podzemlju že čakalo kosilo. Po poti do tja nam je pot prekrižalo letalo … Šalo na stran, situacija ni bila preveč resna, saj je letalo DC-3 v kraju Otok pravzaprav parkirano zgolj spominsko – njegova zgodba se je namreč zaključila že po 2. svetovni vojni, mi pa seveda nismo mogli mimo tega, da ne bi tam na hitro pozirali za skupinsko sliko.
Po obilnem okrepčilu nas je pot vodila v Metliko, v gasilski muzej, kjer smo se ob ogledovanju starodobne opreme potihem zahvaljevali za tehnološki razvoj, da lahko dandanes v intervencijah postopamo z bistveno manj napora ter najpomembneje, da je tudi uspešnost intervencije bistveno večja. Ker je večina udeležencev že nekoliko pozabila, kako je guliti šolske klopi, nas je vijugasta pot naprej vodila do kraja Radovica v starodoben hram znanja Brihtna Buča. Šolska ura zagotovo še nikoli ni minila tako hitro, saj smo se res od srca nasmejali strogemu učitelju in našemu »znanju«.
Potep smo zaključili v vinski kleti Prus. Gospodar Jožef nas je tako očaral s svojim smislom za pripovedništvo, da se vse informacije zagotovo ne bi tako dobro usedle v spomin, če jih ne bi zadostno poplahnili z izvrstnimi domačimi vini – no, ali pa bi bilo morda celo obratno. Kot pravi Krajnčani, pa seveda nismo mogli mimo tega, da ne bi kolegom iz sosednje Krajine pokazali, da v Hinjah mogoče res nimamo vin, ki se ponašajo z vrhunskimi rezultati, smo pa zato odlični glasbeniki, saj legenda pravi, da so harmonika in glasilke vseh navzočih še danes na zasluženem dopustu.
Sindi Papež
