Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) je naša najbolj znana jamska žival in tudi svojevrsten simbol slovenskega kras. Repata dvoživka z dolžino do 30 cm je največji jamski vretenčar na svetu. Je neotenična žival, kar pomeni, da še odrasel in spolno zrel osebek ohrani nekatere lastnosti ličink: zunanje škrge, škržne reže, značilno zgradbo kože in ostaja v vodi. Močeril ima zunanjo podobo jamskih živali: je skoraj brez kožnih barvil, oči so pokrnele, gobček je podaljšan in prisekan. Na življenje v podzemlju je biološko prilagojen: potreba po hrani je majhna, presnova je upočasnjena, ves razvoj počasen, število potomcev majhno, živi do 100 let.
Odkritje vrste. Po primerku iz Vira pri Stični jo je leta 1762 znanstveno opisal naravoslovec Joannes Antonius Scopoli, rudniški zdravnik v Idriji. Izjemno zanimanje za človeško ribico v svetovnem merilu so sprožile raziskave Karla von Schreibersa po letu 1801, ko je razkril nenavadno prilagoditve na življenje v temi. Živali za raziskave mu je iz izvirov pri Stični dostavljal znani naravoslovec in industrialec, baron Žiga Zois. Podatke o njeni razširjenosti na Kranjskem sta sredi 19. stoletja začela zbirati Franc Hochenwart in Henrik Freyer, sodelavca Deželnega muzeja v Ljubljani in na dolenjskem krasu zabeležila več najdišč. Poznavanje se je okrepilo v zadnjem obdobju s poglobljenimi jamarskimi raziskavami. Danes vemo, da je človeška ribica endemit dinarskega kras. Živi od porečja reke Soče pri Trstu, preko južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. V Sloveniji je znanih preko 300 najdišč, od teh pomemben delež na Dolenjskem. Genetske raziskave pri močerilu nakazujejo, da se je močeril razcepil na niz nekoliko različnih ras, morda pa celo vrst.
Človeška ribica v Suhi krajini. V zgornjem toku Krke je znanih več lokalitet. Že Hochenwart (1840) omenja pogoste najdbe pri izviru Krke, Freyer (1846) pa poroča o človeški ribici v drugem izviru Krke, Poltarici ter v izviru Studenec pod hišo Marof (oz. Meierhof) nasproti Žužemberka. Verjetno je to Studenec pri Kresetu, v katerem naj bi domačini tudi kasneje videli iz plavljene živali (Emil Glavič, ustno). Freyer je kot najdišče zabeležil tudi izvir Globočec pri Zagradcu, danes zajezen za vodooskrbo. Povodenj je živali izplavila tudi iz Debeljakovega izvira (1973) pod Tominčevim studencem pri Dvoru. Najštevilnejša populacija je bila odkrita pri raziskavah Jamarskega kluba Krka v zaledju Šice pri Dvoru: v Bobnovi jami in Dihalniku Šice. Edina najdba na levem bregu Krke je Studenec pod Vrhovim (Emil Glavič, ustno, 1996), čigar zaledje sega v vzhodno Suho krajino, kjer je znanih več najdišč ob Žibrščici. Sklepamo lahko, da proteus poseljuje večji del podzemnega zaledja Krke in pritokov – vse do Radenskega polja, Luč, Dobrepolja ter Kočevsko-ribniškega polja, kjer je prav tako potrjena njegova prisotnost.
Človeška ribic in projekt »Voda – (iz)viri življenja«. Projekt poteka na območju občin Dolenjske Toplice (vodilni partner), Žužemberk, Ivančna Gorica in Trebnje združenih v LAS STIK. V vsaki lokalni skupnosti bomo izpostavili eno od lokalitet vrste, jo opremili z informativno tablo in vključili v Vodno pot, ki jih bo povezovala. Eden izmed ciljev projekta je tudi ocena stanja ogroženosti človeške ribice na obravnavanem območju. Na več najdiščih nas skrbi slaba kakovost podzemske vode, kar gotovo vpliva na vitalnost populacij ogrožen vrste, ki je še zlasti občutljive na nitrate, težke kovine in pesticide. Razširjenost vrste še ni povsem dognana. Da bi bila prizadevanja za njeno ohranitev čim bolj učinkovita, prosimo, da sporočite, kje in kdaj ste jo opazovali v naravi!
Foto: Prvo zabeleženo opažanje v Dolenjskih Toplicah sega v leto 1824. Foto. Slavko Polk.
Andrej Hudoklin, Zavod RS za varstvo narave
