Pohod na Lisec

Sredi oktobra je Turistično društvo Suha krajina pripravilo že četrti pohod iz Žužemberka na Lisec. Lisec je podolgovat hrib v Suhi krajini, ki ima na jugu vinogradniško naselje, na severu pa je porasel z gozdom vse do vrha, ki mu pravijo Piramida. Vendar na vrhu ni nič razen strnjenega gozda. Tudi kupa kamenja ni, ki bi upravičil ime piramida. Gledano z naše strani, z juga, pa resnično izgleda kot piramida ali vulkanski hrib.

Pohodniki smo se zbrali na Grajskem trgu in odšli skozi novo naselje Klek do stare rimske ceste ter naprej po Vranovi poti do Dobrave. Tu smo si pri cerkvi Matere Božje privoščili prvi počitek. Nismo dolgo uživali – kaj hitro smo se odpravili v gozd proti Liscu. Hrib je bil res strm, a za nas pravi užitek. Kmalu smo prišli na asfaltirano pot. Gozdnih užitkov je bilo zdaj konec, strmina hriba pa ni popuščala. Lisec ima več poti, ob katerih stojijo zidanice, in kaj hitro se lahko zgodi, da te občudovanje slovenske zidaniške arhitekture zanese na napačno pot. Nam se to ni zgodilo, saj nismo tu prvič.

Društvo vinogradnikov Lisec ima zidanico na zgornji poti. Sledili smo oznakam in varno prišli do cilja. Tam sta nas pričakala predsednica Anica s soprogom. Pripravila sta nam degustacijo vin iz liških vinogradov, mini sendviče, malinov zavitek, potico in še kaj. Še bi ostali tam, a nas je sonce klicalo k sebi – proti zahodu in proti domu. Seveda sonce ni dobilo nič od naših dobrot in se je začelo umikati proti svojemu temnemu nočnemu počitku.

Domov smo se odpravili po drugi poti. Moram priznati, da je bila ta pot manj strma, a ravno tako dolga kot tista, ki nas je pripeljala do liške zidanice. Šli smo čez Reber in Cvibelj ter malo pred mrakom prišli nazaj na Grajski trg v Žužemberku. Pot je bila prijetna, primerna za vsakogar, ki vsaj malo hodi in se ne boji potočiti kakšne srage lastnega potu.

V organizaciji tega pohoda smo sodelovali člani Turističnega društva Suha krajina, Kulturnega in turističnega društva Dobrnič in Društva vinogradnikov Lisec. Dokazali smo, da turizem, kultura in prijateljstvo segajo tudi čez meje ene same občine. Zapomnite si: prihodnje leto sredi oktobra gremo spet.

Pripravil in slikal: Miran Jenko