Ekskurzija na Kočevsko

Vsi, ki še nismo preboleli trenutno najbolj nalezljive bolezni covid 19, smo se cepili in pod vodstvom predsednice DKŽ Tadeje Lavrič, obiskali Kočevsko.

Skupaj s šoferjem Janezom, sta nam pripravila nekaj prijetnih presenečenj. Prva postaja je bila na Dvoru, v podjetju KGN d.o.o., kjer izdelujejo kovinsko galanterijo: okovje, veznike, nosilce, kotnike in  izdelke po naročilu, za domačega in tujega kupca. Družinsko podjetje, ki se je iz garažne delavnice, kjer so začeli pred 37 leti, ob podjetnosti in angažiranosti preselilo v prazne prostore nekdanje Auspergove železarne na Dvoru. Hvaležni smo lastnikoma podjetja, Stanku in Stanki Novinc, ki sta nas prijazno sprejela v železo livarskem muzeju, nam ob multimedijskem filmu prikazala postopek o ulivanju železa, nekoč in danes, orisala zgodovino Auspergove železarne od začetka, ko je bilo zaposlenih več kot 500 domačinov, do žalostnega konca, ko je zmanjkalo naročil.

Na drugi postaji v gostilni Rojc, na Laščah, so nam pripravili krepčilno enolončnico.

Tokrat je bil naš cilj Kočevska Reka. V TIC so nas pričakali mladi turistični vodniki. Razdelili smo se v dve skupini. Eden od njih nas je spremljal na ogled vasi Škrilj, ki nima stalnih prebivalcev. Zaprto vojaško območje je obsegalo 220 kvadratnih kilometrov, zato so se morali vsi takratni prebivalci izseliti, da si je politični vrh v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel graditi objekte-bunkerje, za svojo varnost. (Spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo). Grozljivo je bilo spoznanje, da 80 delavcev, ki so 5 let gradili bunkerje v osrčju gozda ni smelo vedeti kje delajo, saj so jih z zavezanimi očmi vozili po vasi v krogu, da niso vedeli kje so. Tudi nas je poseben avtobus odpeljal na ogled bunkerja Škrilj. Za javnost so ga odprli junija 2017. Posodobili so samo vhod v bunker. V prostoru, ki obsega 800 kvadratnih metrov je 10 sob. Vse je ostalo enako, kot v času izgradnje leta 1957. Vgrajeni so najboljši materiali, poldrugi meter debele armirano betonske stene, tesnilna masa iz Švedske, stikala iz Nemčije. Po tleh je speljan vodovod iz lastnega vodnega zajetja, električno, telekomunikacijsko, naftno

omrežje. Agregati na naftni pogon skrbijo za nemoteno dobavo električne energije. Narejena je rekuperacija za dovod svežega zraka v vseh prostorih, ki bi ga ob morebitni uporabi biološkega orožja še dodatno prefiltrirali. Že na začetku je soba za dekontaminacijo. Za javnost je na ogled 10 sob opremljenih za različne potrebe nekdanjega političnega vrha (40 radio oddajnikov, telefoni), kjer bi lahko 30 ljudi brez zunanje pomoči živelo 100 dni. Načrtovali so tudi letališče, kar se ni uresničilo.

Iz globine 80 metrov pod površjem vodi lestev za zasilni izhod, ki je nismo uporabili. Sredi gozda v čudoviti naravi, svežem zraku, je čutiti nekaj morečega. Čeprav nekoliko poznamo zgodovino, nas še vedno pretresejo dogodki, ki so se dogajali pred komaj šest desetletji. Morali bi ljudi seznaniti, tudi mlade, da ne bi imeli želje znova doživeti česa podobnega.

V gostišču Tri zvezde, v Kočevju nam je teknilo kosilo, ki so nam ga prijazno postregli.

Tudi zadnji dve leti se ne počutimo svobodni, tokrat zaradi epidemije. Verjamemo, da po težkih časih kmalu pridejo boljši. Vsak od nas lahko nekaj prispeva k temu. Mi smo se pogovorili, se razvedrili in obogatili svoja življenja. Preženimo epidemijo, zamere, …  in sproščeno zadihajmo.

Napisala Milena Iskra