Planinska skupina Dvor pri PD Krka Novo mesto je 2. nedeljo v septembru, 8.9.2019, pripravila že 17. srečanje pohodnikov in drugih krajanov ter županov na najvišji točki Suhe krajine, 888 metrov visokem Svetem Petru. Prav na tej točki je tudi stičišče občin Dolenjske Toplice, Kočevje in Žužemberk, kar je leta 2002 porodilo pobudo za organizacijo srečanja krajanov in županov vseh treh občin v duhu ideje, da nas meje povezujejo in ne ločujejo, srečanja pa kljub stroškom notranje bogatijo. Srečanje je v vseh teh letih preživelo številne spremembe, tudi zamenjave občinskih oblasti, ter postalo prepoznavno in priljubljeno v vseh treh občinah in tudi zunaj njih. Pohodniki, ki vsako leto, mnogi pa tudi vmes, obiščejo Sveti Peter, nam to potrjujejo.
Poznan slovenski rek pravi: »Mala maša za suknjo vpraša.« Na letošnjo malo mašo, kot je 08. september pogosto poimenovan pogovorno, se je dejansko zgodilo tako. Vlažno, megleno in relativno hladno nedeljsko jutro ni obetalo prav lepega dne za pohode. Kljub temu se nas je nekaj pohodnikov ob dogovorjeni uri zbralo na Podgozdu, od koder smo se po dobro uhojeni poti podali proti vrhu Svetega Petra. Tisti, ki so bili na poti prvič ali pa jih že dolgo ni bilo, so bili navdušeni nad dobro vzdrževano in brezhibno markirano planinsko potjo, po kateri ni mogoče zgrešiti poti na vrh. Podobno kot po vseh dobro obiskanih hribih, je tudi tu kljub jasnim markacijam mogoče opaziti nekaj uhojenih bližnjic, ki smo si jih seveda izognili. Čeprav ali pa prav zato, ker je gozd naša skupna dobrina, je prav, da hodimo po označenih poteh, ki so običajno speljane po najbolj optimalnih trasah in varujemo naravo za prihodnje rodove. Poseben pečat poti na Sveti Peter dajejo postojanke križevega poto s križi, vsak v svoji podobi, ki mu je vtisnil pečat tisti, ki ga je tukaj pred mnogimi leti postavil. Zaradi rahlega dežja smo se stiskali pod dežniki ali kapucami pelerin, zato vseh podrobnosti nismo mogli opaziti. Tudi tisti, ki se pogosto povzpnemo na suhokranjski vrh, vsakič opazimo kaj novega. Gozd se spreminja tako med leti kot znotraj leta, saj vsak letni čas prinese svojo podobo. Tokrat je bilo mogoče opaziti tudi veliko različnih gob, ki naj bi po mnenju poznavalcev sodeč napovedovale tudi jurčke. Precej pohodnikov se je že spuščalo tudi v dolino, po čemer je mogoče sklepati, da gre za dobro obiskano planinsko postojanko.
Po približno uri in pol zložne hoje smo prispeli na vrh, kjer so bili že zbrani župani in podžupani ter pohodniki, ki so se odpravili prej, iz bližjega izhodišča ali iz drugih smeri, tudi iz Podhoste v občini Dolenjske Toplice, s katerimi je tamkajšnji župan prehodil celotno pot. Kočevci s podžupanom so prispeli takoj za nami. Člani planinske skupine Dvor so poleg zavetišče pripravili še dodatno streho, da bi lahko vsi obiskovalci našli zavetje. Na srečo je dež ponehal tako, da so lahko župani svoje pozdravne nagovore, na povabilo vodje planinske skupine Dvor, opravili na najvišji točki. Vsi so pohvalili zavzeto prostovoljno delo tukajšnjih planincev in jim izrazili podporo pri nadaljevanju njihovih aktivnosti, saj je Sveti Peter predvsem zaradi gostoljubnih domačinov, ki skrbijo za zavetišče, postal tako priljubljena planinska postojanka, ki povezuje obiskovalce, pa tudi občine, kot je poudaril eden izmed govorcev. Skupaj pa smo močnejši in posledično tudi bogatejši, zato tudi Planinsko društvo Krka Novo mesto, pod okriljem katerega deluje dvorska sekcija, podpira dela tukajšnjih planincev kot je poudaril predsednik društva. Vsi govorci, župani in podžupani in predsednik društva, ki so na novo oz. ponovno prevzeli krmilo v roke in so se prvič udeležili srečanja so zagotovili, da to ne bo zadnjič. Verjamemo, da bodo držali besedo, verjetno lažje kot pri kateri koli drugi obljubi. Tem obljubam so družno nazdravili.
Srečanje smo nadaljevali v zavetišču in okrog njega, kjer smo se lahko okrepčali z okusnim golažem in domačim kruhom, pripravljenim v domačiji ob Krki v občini Žužemberk, ki je bila gostitelj tokratnega srečanja. Hrane in pijače je bilo za vse obiskovalce več kot dovolj. Skupaj se nas je zbralo okrog 70, nekaj manj kot prejšnja leta ob lepem vremenu, kar pa ni moglo pokvariti prijetnega in domačega vzdušja v toplem zavetišču ali ob prasketanju ognja pod »jurčkom«.
Eni prej, drugi pozneje, peš ali z avtomobilom, smo z »napolnjenimi baterijami«, čeprav prijetno utrujeni zapustili Sveti Peter, kamor se bo večina izmed nas še pogosto vračala. Pa ne samo zaradi nagrade, ki jo je župan občine Žužemberk obljubil vsakemu, ki se bo na vrh povzpel 888-krat. Sveti Peter je za mnoge, še posebej za nekatere domačine, sveti kraj, brez obiska katerega zanje ni nedelje. Gibanje v naravi in druženje je vedno koristno za telo in duha. Srečanje na tromeji je vzpodbuda, da tej ideji sledimo, zato je prav, da tudi to srečanje v prihodnje ohranimo in prenašamo na nove generacije.
Valerija Vidmar
