Letos smo v organizaciji Turističnega društva Suha krajina izvedli že četrti Martinov pohod. Zbrali smo se 5. novembra ob 9. uri pred gradom v Žužemberku in po kratkem nagovoru predsednika društva, krenili na Cvibelj mimo spomenika padlim borcem in naprej čez Reber do Vrtač in Arčelce. Pri Trlepovi kapelici so se že videle ruševine šumberskega gradu in obnovljena cerkvica svete Katarine.
Med ruševinami smo izvedeli kratko zgodovino gradu in nekaj anekdot iz časa, ko je bil grad še aktiven. Prvi del pohoda smo zaključili v Drveni, kjer so nam pripravili okusno domačo obaro. Drugi del pohoda pa smo napravili na dva načina. Eni so se odpeljali domov z organiziranim prevozom, drugi pa smo jo mahnili peš do Žužemberka. Tudi letos smo zaključkili v Žužemberku na razstavi potic, ki jo je organiziralo Društvo kmečkih žena Suha krajina.
Vreme je letos bilo čudovito. Žal zaradi lanske slabe letine nisem mogel držati obljube, da bom s seboj prinesel steklenko šmarnce. Tudi čaj je zalegel, Drvena pa je itak odprtih rok za hrano in pijačo.
Prav škoda, da razvalin gradu ne zaščitijo in grad vsaj delno obnovijo, ker ima bogato zgodovino: Grad Šumberk (Schonenberch) je sodil med najstarejše gradove na Kranjskem, danes pa o njem pričajo le še razvaline na 540 metrov visokem hribu nad vasjo Gorenji Podšumberk severno od Žužemberka. V zgodovinskih listinah se grad posredno prvič omenja leta 1141, zgradili pa so ga morda že pred ali pa kmalu po letu 1106. Kot grad je izrecno omenjen v zgodovinskem viru šele leta 1266 kot castrum Schonenberch.
Šumberški so bili pomembna fevdalna rodbina, ena od vej Puchsov iz kraja Pux ob zgornji Muri na Avstrijskem in sorodniki Ortenburžanov ter Goriških grofov. Udeleženi so bili tudi pri gradnji šentruperške cerkve. V 15. stoletju je grad prešel pod Turjačane, ki so imeli v lasti enega od grajskih stolpov že od leta 1335 dalje in si s tem ustvarili dobro podlago za kasnejši prevzem gradu in gospostva v svoje roke. Ko je leta 1443 umrl zadnji iz rodu Šumberških, je celotno šumberško gospostvo dokončno prešlo pod Turjačane, ki so šumberški grad po letu 1463 na novo pozidali. Valvasor v Slavi citira listino iz leta 1463, s katero je cesar dovolil Turjaškim, da lahko šumberški grad na novo pozidajo. Ob podedovanem šumberškem gospostvu so se Turjačani leta 1467 razdelili na dve veji, Šumberk pa je postal sedež tiste veje Turjaških, ki je bila v 17. stoletju poknežena in je prenesla središče svojih posesti na Kočevsko.
Grad Šumberk je dokončno razpadel v začetku 18. stoletja, od več metrov visoke razvaline pa se je še najbolj ohranil romanski, sicer v poznogotski dobi predelani palacij s tri metre debelimi stenami, deloma tudi obrambni stolp, obzidje in pomožne stavbe, v rebri tik pod grajskimi razvalinami pa je ohranjena grajska kapela svete Katarine, nastala še v romanski dobi. V ostanku palacija in stolpa je razvidna lepa plastovita zidava iz klesanega in lomljenega kamenja, ohranjen je šivani vogal stolpa, pa tudi več romanskih oz. gotskih svetlobnih lin.
O grajskih razvalinah se je med domačini ohranila pripovedka, ki govori o tem, da je pod njimi globoka klet, v kateri so shranjene tri kadi zlata in srebra. Na njih sedi črn pes, ki mu iz gobca šviga plamen. Okoli vsake kadi se ovija velikanska bela kača s svetlo krono z vdelanim diamantom na glavi, v katero je ukleta kraljična. Ko bo prišel hraber mladenič, rojen na kresni večer ob polnoči in bo kačo ogovoril v božjem imenu, bo z nje odpadel kačji lev in pred njim bo stala prelepa kraljična. Objela bo svojega rešitelja, v bližnji grajski kapeli pa se bosta poročila. Pripovedka tudi pravi, da bo zibelka rešitelja zgrajena iz lesa smreke, ki raste med grajskimi razvalinami. Ker pa se je smreka posušila, grad še vedno sameva v razvalinah.
Miran iz Boršta
