Vse, kar je omembe vredno se zgodi nekega lepega dne. In res, napravil se je lep dan, poklical me je Bogdan in vprašal: »Hej, Miran, a bi ti šel jutri z mano na grad Šumberk? …prav, dobiva se ob osmih v Blatnikovem hramu na Dvoru!«
Tudi drugi dan je bil lep in po kratkem pogovoru z gospo ženo, sem si dal skuhati čaj in napraviti dva sendviča, se pohodniško opravil, pograbil nahrbtnik in dobrote, zagrabil pohodniške palice in jo mahnil proti Dvoru na srečanje z Bogdanom.
Zapeljala sva se v Dolenje Selce pri Dobrniču, k prijatelju Stanetu. Nismo komplicirali in smo jo vsi trije kar hitro mahnili v hrib proti razvalinam gradu Kozjek. Z nami je smela iti tudi Čelsi, ena od Stanetovih štitinožnih prijateljic, ostala pasja množica pa je čuvala hišo in Stanetovo družino. Začeli smo po kolovozu, nadaljevali po celem snegu naravnost v hrib, iskali poti v neprehodnem gozdu, se prebijali skozi mlado podrast in po kratki uri hoda prišli na vrh Kozjeka 456 m visokega hriba z zelo malo ostanki gradu Kozjek.
Posest okrog vrha Kozjek, je bila v lasti Šumberških gospodov, a so jo kmalu prevzeli goriški grofje in v 13. stoletju je vitez Ulrik pozidal na vrhu grad Kozjek. Rodbina je bila pomembna in številna, saj so Kozjaki omenjeni kot kastelani na več gradovih (Črnomelj, Mirna, Mehovo, Kostanjevica, Trebnje, Samobor, itd). Ženski del rodbine je dal vrsto imenitnih nevest premožnim ljubljanskim meščanom, ki so se tako povzpeli med plemstvo. Poslednjega moškega v rodbini, Ludvika Kozjaškega so kot prvega poveljnika kranjske deželne konjenice zajeli Turki avgusta 1475 v bitki pri Bizeljskem. S še tremi sobojevniki se je odkupil iz ujetništva in kasneje dvakrat potoval v Dubrovnik, da bi odkupil še druge. Po letu 1650 je grad Kozjak prešel v last Auerspergov. Ko so Auerspergi razdelili svoja posestva med knežjo in grofovsko vejo družine, ga je pridobil knez Franc Ferdinand Auersperg, ki je gospoščino združil s Šumberkom, Žužemberkom, Sotesko, Kočevskimi Poljanami in Kočevjem v enotno zemljiško posest (fidejkomis), ki je celovita prehajala iz roda v rod po najstarejšem moškem dediču vse do zemljiške odveze leta 1848. Grad so opustili konec 17. stoletja in je kmalu docela propadel. Ostalo je le nekaj kamenja naloženega eden vrh drugega. Sluti se del palacija – stanovanjskega poslopja in obramnih zidov. Grad je prizorišče Jurčičeve povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar.
Spustili smo se v dolino po poteh in spet po brezpotju in bodečem šavju. Jeseni se iz gozda vidi tudi malo naokoli, tako, da z oreientacijo nismo imeli posebnih težav. Prav na dnu doline med Kozjekom in Šumberkom se nam je pot prevesila spet v hrib. Pod vasjo Arčeljca smo prisopihali do kapelice, od koder se je že videl 540 metrov visoki hrib Šumberg s cerkvijo svete Katarine in nekaj ostanki obzidja srednjeveškega gradu. Pot na grad je zelo strma in Čelsi je dihala s tako silo, da se jo je moralo slišati v dolino. Verjetno mene tudi, a sem se spretno skrival za njo. Šumberka je videti malo več kot Kozjeka pa vendar nekdaj deželni grad Kranjske dostojanstveno propada in čaka postopnega izenačenja z okoljem.
Malico smo pojedli pod gradom v »Drveni«, se okrepčali z napitki, ki so nam jih nudili prijazni lastniki, potem pa smo se odpravili po delno enaki poti nazaj do Stanetove domačije. Dan smo zaokrožili pri Stanetovi družini z enolončnico, palačinkami in posebnimi dobrotami.
Doma je lepo, povsod je lepo, le privoščiti si moramo!
Miran iz Boršta
