17. 9. 2022 – dan, kateremu sicer v začetku vreme ni bilo preveč naklonjeno, so se člani društva revmatikov Dolenjske in Bele krajine udeležili strokovne ekskurzije, katere organizacijo sta prevzeli članici, ga. Helena Murgelj in ga. Barbara Tomšič. Avtobus prevozniškega podjetja MPOV je člane društva pričel pobirati v zgodnjih urah v Črnomlju, nato v Novem mestu in nazadnje še v Trebnjem. Že iz samih posnetkov je vidno, da se je nad Slovenijo zgrnilo kar nekaj temnih oblakov, ki so zemljo žejno vode močno napojili tako, da so nekatere reke tudi prestopile bregove.
Tokrat nas je pot vodila v Bistro v Tehniški muzej. Tam nas je že čakala vodička, ki nam je dokaj podrobno razkazala muzej ter opisala vse, kar je bilo v muzeju, razen v nekaterih prostorih, ki so bili nedostopni zaradi obnove, v katerih so bili starodobniki avtomobili, med katerimi je bilo tudi 20 Titovih vozil. Ogled tehnike iz časa naše mladosti in prej, ter njen opis nam je bil podrobno predstavljen. Po končanem ogledu muzeja nas je pot vodila v kraj Lipa, kjer je bilo v gostišču JURCA- PRI VRTNARJU kosilo, ter krajše druženje. Po kosilu nas je pot vodila v Vrhniko, točneje k rojstni hiši pisatelja Ivana Cankarja, kjer nas je ravno tako čakala vodička, ki nam je podrobno opisala del naselja, kjer je stala rojstna hiša našega pisatelja Ivana Cankarja. Ogledali smo si tudi rojstno hišo pisatelja s podrobnim življenjepisom. Gibalno sposobni pa so si na hribčku ogledali še Marijino romarsko cerkev sv. Trojice, ki jo že Ivan Cankar opisoval, lepa in bela je kakor nevesta.
Dan se je prevesil že krepko popoldan, oblaki na nebu so se potegnili v višave, pogled se je zaustavil na pobeljenih Karavankah, zunaj pa se je zaznal vonj po svežini pobeljenih planjav. Kljub mokremu dnevu, zadovoljni z minulim dnem v kateremu smo spet spoznali kraj v prelepi Sloveniji in nekaj zanimivosti iz daljne in bližnje zgodovine, smo se z avtobusom odpravili proti domu. Ga. Helena Murgelj nas je med vožnjo še seznanila z nekaterimi dogodki in načrti, ki bodo potekali v okviru društva. Pot se je nadaljevala najprej proti Trebnjem, Novemu mestu in Črnomlju. Ob odhodu je sledil topel pozdrav, ter želja po novemu snidenju, bližnji pohod in družinsko srečanju revmatikov.
Jole – Jozo Andrijanič Žužemberk
